Bodo voditelji prisluhnili volji ljudstva?

Jemenski predsednik Ali Abdullah Saleh je obljubil, da si ne bo prizadeval za podaljšanje svojega mandata ali predajo oblasti svojemu sinu. To pomeni, da bi se leta 2013, ko se mandat izteče, končala njegova dolgoletna vladavina v tej državi. Saleh je prosil, da opozicija zadrži proteste. Pravi, da je svoje odločitve sprejel, ker je tako najboljše za državo. "Interesi države so pred našimi lastnimi interesi,“ je sporočil Saleh. "Brez podaljšanja, brez nasledstva in brez upiranja,“ je dejal.

Saleh je sicer že pred tem obljubil, da bo javnim uslužbencem in vojaškemu osebju dvignil plače, in sicer za okoli 34 evrov. V Jemnu sicer 40 odstotkov populacije preživi z manj kot 1,5 evra na dan.

Opozicija je njegove besede pozdravila. "Njegovo namero dojemamo kot pozitivno in čakamo na naslednje konkretne poteze,“ so sporočili. Vseeno pa jutri nameravajo organizirati demonstracije. Te naj bi po besedah opozicije pokazale velikost in moč volje jemenskega ljudstva, da sledi primeru Egipta in Tunizije ter zahteva spremembo oblasti.

Jemenska opozicija je proteste poskušala organizirati že decembra, da bi se s tem uprla predlaganemu podaljšanju predsednikovega mandata, a ji na ulice ni uspelo privabiti večjega števila ljudi. Zdaj pa so razmere drugačne in prejšnji teden je na ulice prišlo 16 tisoč ljudi, ki so zahtevali spremembe.

Odnos med Jordanci in njihovim kraljem je drugačen kot odnos med Egipčani in Mubarakom

Kot je znano, se tudi v Jordaniji dogajajo spremembe. Po večtedenskih protestih proti vladi je jordanski kralj Abdulah II. sprejel odstop premierja Samirja Rifaja. Za novega mandatarja je že imenoval Marufa Bakhita. Bakhit je sicer jordansko vlado vodil že med letoma 2005 in 2007, gre pa za konservativnega politika, ki ima vojaško ozadje.

Največja opozicijska stranka Fronta za islamsko akcijo sicer meni, da Bakhit ni pravi človek, ker "ni reformator", ki bi lahko vlado popeljal iz krize. Tudi analitiki menijo, da je malo verjetno, da bi Bakhit izvedel potrebne reforme, je pa možno, da bo njegovo imenovanje pomirilo kmetijsko prebivalstvo Jordanije, ki je hrbtenica monarhije.

Po poročanju BBC se sicer na jordanskih ulicah zbirajo ljudje, a ne gre za takšne množice, o katerih poročajo iz Egipta. Celo opozicija ne poziva kralja k umiku z oblasti. Odnos med Jordanci in njihovim kraljem je po poročanju BBC zelo drugačen od odnosa med Egipčani in njihovim predsednikom.

Kako se bodo razvijali dogodki v Siriji?

Po poročanju Reutersa nekateri politični komentatorji menijo, da bi se tudi v Siriji lahko zgodilo to, kar se je v Egiptu. V obeh državah je namreč ogromen prepad med bogatimi in revnimi, korupcija je močno razširjena, veliko težavo pa predstavlja tudi brezposelnost. Na Facebooku aktivisti pozivajo k protestom, ki naj bi potekali v soboto, predsednik Bašar al Assad pa je dejal, da razume potrebo po spremembah. "Če niste videli, da so reforme potrebne, preden sta se zgodila Egipt in Tunizija, potem je zdaj prepozno za reforme," je dejal.

Assad je sicer v intervjuju, ki ga je dal za Wall Street Journal, ocenil, da ni možnosti, da bi se nemiri iz Tunizije in Egipta razširili na Sirijo. Dejal je, da je sirijska vladajoča hierarhija tesno povezana s prepričanji prebivalcev in da politične spremembe niso potrebne. "To je ključen problem. Ko je neskladje med politiko, ki jo vodiš, ter prepričanji in interesi ljudstva, se ustvari vakuum, ki povzroča nemire,“ je dejal Assad in dodal, da je njegova prioritete stabilnost in postopno odpiranje gospodarstva. Pravi, da je vlada začela vključevati ljudi v zadeve države, s tem ko je dovolila ustanavljanje zasebnih univerz, odprla bančni sektor in dovolila delovanje medijev, ki imajo zasebno lastništvo. Dodal je, da so spremembe še na začetku in da bodo reforme v polnosti zaživele šele z naslednjo generacijo.

Assad ni želel govoriti o problematiki političnih zapornikov v Siriji, niti o prepovedi potovanj v države, ki kritizirajo njegovo politiko. Tudi prepovedi delovanja opozicije, ki velja že 50 let, ni želel komentirati.

O 'pozitivni in negativni demokratični luknji'

Komentarji političnih analitikov, katere države lahko sledijo zgledu Tunizije in Egipta, se v teh dneh kar vrstijo, raziskovalca hebrejske univerze v Jeruzalemu Tamir Šeafer in Šaul Šenhav pa pravita, da je bilo prve znake nestabilnosti egiptovske vlade opaziti že pred dvema letoma. Takrat sta namreč zbirala podatke za svojo študijo o "demokratičnih luknjah". "Demokratična luknja je razlika med demokratičnimi težnjami državljanov in obsegom demokracije, ki jim jo omogočajo državne institucije,“ je razložil Šeafer. Pravita, da je politična stabilnost v nevarnosti le, če nastane "negativna demokratična luknja“. Torej ko se državljani čutijo, da so njihove pričakovanja o demokraciji neizpolnjena, je verjetnost, da bodo šli na ulice večja. "Pozitivna demokratična luknja" pa obstaja v državah, kjer institucije dovolijo višji nivo demokracije, kot ga državljani sploh potrebujejo in takrat stabilnost vlade ni ogrožena.

Po podatkih raziskave bi po njunih besedah že leta 2008  lahko predvideli, da bodo šli na Tajskem, v Iranu in Egiptu ljudje na ulice. Iz podatkov se da razbrati tudi to, da se bodo v Maroku, Savdski Arabiji, Belorusiji in tudi na Kitajskem kmalu pojavile skupine državljanov, ki bodo zahtevale spremembe. Ugotovitve hkrati kažejo, da v Jordaniji, Alžiriji in Maleziji obstaja "pozitivna demokratična luknja“ in da je upor ljudstva malo verjeten.