Ko so delo in pogodbe ničvredni: delavčeva vrnitev v preteklost

Posebno konservativni premier David Cameron po petih letih stroge varčevalne politike zveni kot Božiček in naenkrat celo državnemu zdravstvu, ki je v krizi, obljublja osem milijard funtov. Niti besede pa o tem, kje jih bo dobil. Z dodatnim okleščenjem sociale? Dosedanja brezobzirna okrutna kleščenja socialne pomoči so “ustvarila” veliko novih revežev in Britaniji, državi s šestim največjim gospodarstvom na svetu, prinesla veliko sramoto: “razcvet” bank s podarjeno hrano.

Obenem politiki zadnje tedne, zlasti pa zadnje dni, vse grše pljuvajo drug po drugem in po tem, kar obljubljajo. Če bi bilo samo četrt tega res, kar pravijo drug o drugem, potem se nam ne bi pisalo nič dobrega pod nikomer.

Kaj se dogaja?

Volitve bodo!

Kaj drugega kot parlamentarne volitve, ki bodo 7. maja, ko poteče petletni mandat sedanji koaliciji konservativne in liberalnodemokratske stranke, prve koalicije po več kot šestdesetih letih. Obe veliki stranki, konservativna in laburistična, ki sta si večji del sodobne zgodovine podajali kljuko oblasti, bi radi vladali samostojno, a sta tako izenačeni v raziskavah javnega mnenja, da se spet obeta koalicijska vlada. Pod taktirko ene od dveh velikih strank.

Konservativci se nam prodajajo s “svetlejšo in varnejšo prihodnostjo”, laburisti z “boljšo prihodnostjo”. Svetlejše in varnejše me je zelo strah, ker se je Cameronov domnevno sočutni konservatizem v minulih petih letih izkazal za sočutnega samo do super bogatih, vseh drugih bogatih in domačih ter tujih korporacij. Do teh so bili sočutni toliko, kot bi bili njihovi lobisti. Tako prokorporacijske vlade po mojem še ni bilo. Nikjer. To ne bi smelo biti presenetljivo, saj v vladi sedi več kot dvajset milijonarjev. Med njimi sta premier David Cameron in finančni minister George Osbourne, o katerih je poslanka njune konservativne stranke Nadine Dorries leta 2012 dejala, da sta »arogantna gosposka fanta, ki ne vesta cene mleka in ne kažeta nobene želje, da bi razumela življenje drugih (negosposkih) ljudi po Britaniji, in ne kažeta nobenega kesanja in obžalovanja, ker ga ne razumeta.

Iz istega čolna v dobro življenje

Pred petimi leti, ko se je Cameron naselil v Downing streetu 10 in sprožil strogo varčevalno politiko, s katero naj bi Britanija izplavala iz krize in gospodarstvo postavila na noge, smo slišali obljubo, da "bomo vsi v istem čolnu". Nismo bili. To je bil eden največjih nategov v sodobni britanski zgodovini. Bogati Otočani so iz krize izpluli na še večjih jahtah. Drugi, vključno večji del srednjega razreda, se kljub gospodarskemu okrevanju še vedno s težavami prebijajo iz meseca v mesec. Milijoni slabo živijo. Životarijo. Že skoraj desetletje. Že milijon ljudi prihaja v banke s podarjeno hrano.

Ko je Cameron v torek predstavil konservativni volilni program, je res izzvenel kot radodarni Božiček z zvrhanim košem obljub za ... vse tiste, ki so krizo preživljali v istem čolnu, vse bolj polnem vode. Čeprav je šef stranke, ki ne more in ne želi iz svoje bogataške kože, je trdil tole: "Mi smo stranka delovnih ljudi (beseda delavci bi bila korak predaleč, a je govoril njim), ki vam ponuja varnost v vseh obdobjih vašega življenja." Res?

Njegov cilj v prihodnjih petih letih naj bi bil "spreobrniti dobre novice iz našega gospodarstva v dobro življenje za vas in vašo družino". Še en petletni mandat si želi, da bi končal, kar je začel v prvem. Da bi "končal obnovo Britanije v imenu delovnih ljudi". Kako lepo! Še lepše bi bilo, če bi bilo res.

Konserevativna stranka, ki je med krizo poskrbela za še boljše življenje bogatih, naj bi nenadoma postala delavska stranka? Narobe svet? Ta način podkupovanja velikega dela volilcev, bi bil komičen, če ne bi bil resno nadaljevanje natega o skupnem čolnu. In če ne bi konservativci s poudarjanjem "delovnih ljudi" poskušali Britance prepričevali, da druge stranke, posebno laburisti, zastopajo nedelovne (lene) ljudi, ki bi radi živeli sede na domačem kavču na račun socialne podpore.

Strah in razočaranje

Veliko Britancev je upravičeno strah "končanja" tega, kar so začeli konservativci v minulih petih letih. Kaj bi šele bilo, če jih ne bi (kot trdi) brzdal Cameronov liberalnodemokratski namestnik in partner v koalicijski vladi Nick Clegg. Po njegovem bi Cameronovo končanje začetega prineslo "kleščenja, kleščenja in kleščenja proračuna". O že pred časom napovedanem kleščenju sociale za še dvanajst milijard funtov (kje še lahko vzame ni jasno nikomur) Cameron med volilno kampanjo ne govori.

Ed Miliband ponuja “boljšo prihodnost”. Obenem priznava napake trinajstletne vladavine (1997–2010) Blairovega novega laburizma (novo je bilo to, da laburisti niso bili več socialni demokrati, na levi, ampak tako daleč na sredini, da so pogosto zveneli kot trdosrčni desničarji). Namesto, da bi zajezila je dovolila poglabljanje prepada med bogatimi in vsemi drugimi. Obenem je utrdila vladavino finančne elite in finančne "industrije" in pohlepni neoliberalni kapitalizem. Največje razočaranje je bil sam Blair. Blairizem je bil v marsičem nadaljevanje tečerizma. Cameronizem se vse bolj razkriva kot pravo nadaljevanje tačerizma. Poenostavljeno rečeno: po tačerizmu družba ne obstaja, obstajajo samo posamezniki, ki morajo sami skrbeti vsak za svojo rit, ne pa računati na pomoč države. Ta je vseeno v zadnjih pet bogatim zelo pomagala prebroditi krizo tako, da so danes še bolj bogati. In jim še pomaga.

Ed Miliband ne zveni ne kot novi ne kot stari laburist.

Laburistični volilni program je razočaral s plašnostjo pri odpravljanju tega res orjaškega prepada med bogatimi in vsemi drugimi in vzpostavljanju pravičnejše družbe (o pravični itak nihče več ne govori), pri odpravljanju novodobne povečane revščine in pri popravljanju krivic pri reševanju minule krize. Res vsebuje kup dobrih reči, od povečanja minimalne plače do prepovedi ničvrednih delovnih pogodb, ki zaposlenim ne zagotavljajo niti ene ure dela, vendar bolj bode v oči to, česar v njem ni. V njem ni niti besede o odpravljanju nepoštenega večinskega volilnega sistema, o pravem nadzoru nad investicijskim bančništvom, o očiščenju londonskega Cityija, prek katerega kriminalne združbe iz vsega sveta perejo milijarde, o brisanju vseh tistih vladnih predpisov, ki ljudi in naravni svet izpostavljajo plenilskim korporacijam in tako naprej.

Tisoč delovnih mest na dan!?

Najbolj sporna v volilni kampanji je Cameronova trditev, da je njegova vlada ustvarila po tisoč delovnih mest na dan.

Sliši se dobro, je pa laž, ena tistih iz znanega pregovora o zlorabi statistike, po katerem obstajajo tri vrste laži: laži, preklemanske laži in statistika. Res je, da se je število zaposlenih od maja 2010, ko je nastopila sedanja vladna koalicija, do januarja 2015 povišalo za 1,8 milijona. Približno tisoč na dan. Cameron se rad hvali z zmanjšanjem nezaposlenosti na 5,7 odstotkov delovne sile, kar je manj od povprečja območja evra, ki je 11,3-odstotna, a več od Nemčije, v kateri je 4,8-odstotna.

To, s čimer se Cameron ne hvali, pa je, da rast zaposlovanja ni prinesla omembe vredne rasti realnega zaslužka, ki je padal in padal, vse od prvega kriznega leta 2008 do leta 2014 (nečastna izjema so bili direktorji in drugi vodilni, katerih zaslužki so se astronomsko povečali), ali zvišanja življenjske ravni. Vseh šest let je inflacija prehitevala rast zaslužkov. Zdaj imamo ničelno inflacijo in govori se celo o deflaciji, vendar ne zaradi rasti zaslužkov, ampak zaradi znižanih cen nafte. Če bi lahko jedli in pili nafto ...

Milijon, ki nima niti za hrano

Kljub tisoč novim delovnim mestom na dan se je v enem samem letu, lani, potrojilo število ljudi, ki prihajajo po hrano v vse številnejše banke s hrano, in preseglo že omenjeni milijon (po tem lahko sklepamo, da sto in sto tisočim Otočanom niti malo ne pomaga ta velika rast zaposlenosti). Ta milijon je za Britanijo sramotna številka. Druga velika novodobna sramota so televizijski resničnostni šovi o britanskih socialcih, ki so v veliko pomoč vsem tistim, ki stigmatizirajo socialce kot lenuhe.

Cameron ne govori o podrobnostih. Na primer o tem, da je najbolj naraslo število samozaposlenih Britancev, med katerimi je veliko takih, ki životarijo iz meseca v mesec. Število samozaposlenih v letu 2014 je bilo višje kot kdaj prej v preteklih štirih desetletjih: 4,6 milijona. To je 15 odstotkov delovne sile. Od leta 2008 do druge polovice leta 2014 se je uradno število samozaposlenih povišalo za 732.000. Številni med njimi so samozaposleni samo zato, ker niso mogli dobiti službe. 

Ničvredne pogodbe

Cameron prav tako ne govori o velikem povečanju števila Britancev, “zaposlenih” na podlagi pogodb, ki jim ne zagotavljajo niti ene ure plačanega dela. Gre za epidemijo te vrste delne zaposlenosti. Po najnovejših podatkih je na Otoku več kot 700.000 ljudi s temi ničvrednimi pogodbami. Prekarnih delavcev. Premier ne govori o tem, da ti prekarni delavci noben ponedeljek ne vedo, koliko bodo zaslužili do konca tedna, in da zato ne morejo načrtovati ne svetlejše ne varnejše prihodnosti. Ali o tem, kako strah jih je tega, da jih lahko delodajalec odpusti, kadarkoli se mu zdi. Velikokrat se to zgodi že prvič, ko zaradi upravičenih razlogov ne morejo priti na delo.

Strah je tako velik, da si ne upajo govoriti o svojih pravicah, ki jih nimajo. Nobene. Ne morejo na plačano bolniško, ne morejo na plačano porodniško, ne morejo na plačani dopust. Podjetje milijarderja Mika Ashleyja Sports Direct (tip je tudi lastnik nogometnega kluba Newcastle) ima 23.000 zaposlenih. Celo devetdeset odstotkov jih je na te vrste ničvrednih pogodbah. Laburistični vodja Ed Miliband sicer obljublja zakon, po katerem bodo delodajalci po treh mesecih dela na takšni pogodbi prekarnim delavcem morali ponuditi pravo zaposlitev, a bojim se, da se bodo delodajalci temu zakonu zlahka izognili. 

Ničvredno delo

Posebno poglavje britanske zaposlenosti so tudi sramotno nizki zaslužki milijonov zaposlenih. Od oktobra leta 2013 do zdaj so razkrili že več kot dvesto večinoma velikih bogatih delodajalcev, ki delavcem niso plačevali niti zakonskega minimuma, čeprav s tem kršijo zakon. Vlada jih je oglobila in od njih zahtevala, da zaposlenim plačajo, kar jim dolgujejo.

Minimalno zakonsko predpisano plačilo za eno uro dela (minimum wage) v Britaniji že veliko let ne prinaša zaslužka, s katerim lahko preživiš. Zato že nekaj časa traja kampanja za uvedbo urnega zaslužka za preživetje (living wage). Prvo je 6 funtov in petdeset penijev, drugo naj bi bilo 7 funtov in 85 penijev oziroma 9 funtov in 15 penijev za London. 

Subvencioniranje dobička

V Britaniji je pet milijonov polno zaposlenih, ki tako malo zaslužijo, da ne morejo preživeti, in imajo kljub polni zaposlenosti pravico zahtevati socialno podporo. To pomeni, da vlada posredno "subvencionira" zasebne delodajalce in lastnike, jim pomaga zelo slabo plačevati delavce in ustvarjati čim večji dobiček zase. Na čigav račun? Na račun davkoplačevalcev.
Ker davke pridno plačujejo povprečni Otočani, medtem ko se jim bogati in korporacije izmikajo na veliko načinov, je povsem jasno, komu je naklonjena vlada. Dobrodelna organizacija Citizens UK je izračunala, da gre za zelo veliko denarja: 11 milijard funtov na leto država razdeli v obliki socialne pomoči bedno plačanim polno zaposlenim. In posredno pomaga bogateti že bogatim lastnikom velikih delodajalcev.

Kam smo prišli! In kam gremo? Čeprav Cameron pred volitvami obljublja svetlejšo in varnejšo prihodnost, imam prej občutek, da gre bolj za vrnitev v preteklost in brezsramno izkoriščanje delavcev.