40 let po aferi Watergate: 'Nixon je bil veliko hujši, kot je bilo videti'

Vlom na sedež demokratske stranke v kompleksu Watergate je bil le vrh ledene gore. Novinarja Bob Woodward in Carl Bernstein sta v skupnem prispevku za Washington Post ob 40. obletnici vloma menila, da je bil Richard Nixon veliko hujši, kot se je mislilo, in da izrek, da je bilo prikrivanje zločina hujše od samega zločina, ne velja.

Nixon je namreč z nezakonitimi sredstvi vodil veliko vzporednih vojn. Med drugim vojno proti medijem, vojno proti demokratom in vojno proti nasprotnikom vojne v Vietnamu. Tajno prisluškovanje brez sodnih nalogov je naročil že leta 1969. Naslednje leto je dal zeleno luč obveščevalni agenciji Cia, zveznemu preiskovalnemu uradu FBI in vojaški obveščevalni službi, da nadzirajo mirovnike.

Vlom na sedež demokratske stranke pa ga je na koncu stal položaja. Pravnik Bele hiše John Ehrlichman je sestavil posebno ekipo vlomilcev, ki sta jih vodila nekdanji agent Cia Howard Hunt in nekdanji agent FBI Gordon Liddy. Ena od prvih nalog je bila blatenje ugleda Daniela Ellsberga, ki je medijem predal t. i. "papirje iz Pentagona", ki so dokazovali drugačno resnico o vojni v Vietnamu od uradne.

Liddy je pozneje od nekdanjega pravosodnega ministra ZDA Johna Mitchella, ki je bil tedaj že na položaju vodje Nixonove kampanje za vnovične izvolitev, dobil zeleno luč za vlom v Watergate. Peterica tako imenovanih "vodovodarjev" je dvakrat uspešno vlomila, vendar prisluškovalne naprave niso delovale, kot bi bilo treba, in potreben je bil še usodni tretji vlom. Varnostnik je odkril, da je nekdo zalepil trakove na vrata, da se ta ne zaklenejo, in je poklical policijo.

Aretirani so bili Virgilio Gonzalez, Bernard Barker, James McCord mlajši, Eugenio Martinez in Frank Sturgis. Pri njih so našli informacije, ki so vpletle še Liddyja in Hunta, nakar se je klobčič začel odvijati. Bela hiša je dogodke uvodoma označila za tretjerazredni vlom, Nixon pa je bil spet izvoljen, vendar pa škandal ni bil pozabljen.

Woodward in Bernstein sta dobivala informacije od slavnega neimenovanega vira "globoko grlo", katerega identiteta je bila objavljena šele leta 2005. To je bil namestnik direktorja FBI Mark Felt, ki je šel v medije, ker ni vedel, komu lahko še zaupa znotraj FBI. Potekala so kongresna zaslišanja, svoje delo pa so opravljala tudi sodišča. Do konca afere je šlo v zapor 43 ljudi, med njimi najvišji Nixonovi sodelavci v Beli hiši.

Preiskave so razkrile, da je Nixon v Beli hiši na skrivaj snemal vse pogovore in posebni tožilec Archibald Cox jih je leta 1973 zahteval, skupaj s sodiščem in kongresom. Nixon se je upiral in je raje odpustil pravosodnega ministra Elliota Richardsona, ki ni hotel odpustiti Coxa. Nixon je na koncu le našel glavnega odvetnika države Roberta Borka, ki je Coxa odpustil, vendar je bilo prepozno.

Vrhovno sodišče ZDA je 24. julija 1974 soglasno ukazalo, da mora Nixon predati posnetke pogovorov in njihove uvodne objave so dokazale, da je krepko lagal, ko je zanikal vpletenost v umazanije. To je bila kapljica čez rob tudi za republikance, ki so v predstavniškem domu skupaj z demokrati glasovali za postopek odstavitve oziroma ''impeachment''. Nixon je v senatu izvedel, da bo "impeachment" potrjen in ga bodo odstavili, zato je 8. avgusta raje sam odstopil.

Njegov naslednik Gerald Ford ga je nemudoma pomilostil. Sam je vedno trdil, da zaradi tega, ker bi bilo za ZDA katastrofa, če bi predsednika privedli pred sodišče in ga zaprli. Pomilostitve mu volivci niso oprostili in leta 1976 ga je na volitvah premagal demokrat Jimmy Carter.