Vrhovno sodišče: Pripravljenost za delo v času straže se šteje v delovni čas

Republika Slovenija kot toženka v tej zadevi je vojaku v obdobju straže štela v delovni čas osem ur dnevno. Te ure mu je plačala kot ure običajnega dela, poleg tega pa mu je plačala še dodatek za stalno pripravljenost v višini 20 odstotkov plače. V času pripravljenosti je moral biti tožnik vseskozi prisoten na delovnem mestu in na razpolago, vendar v tem času, razen izjemoma, ni opravljal dela. Pripravljenost se v skladu s predpisi zakona o obrambi in kolektivne pogodbe za javni sektor ni štela v delovni čas, je sodišče povzelo v današnjem sporočilu za javnost.

V tem sporu je vrhovno sodišče najprej postavilo predhodna vprašanja Sodišču EU, ki je odločilo, da je treba direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s pogodbo o EU razlagati tako, da je straža, ki jo opravlja vojaška oseba, v določenih primerih izključena s področja uporabe te direktive.

Sodišče EU je poleg tega odločilo, da je treba direktivo razlagati tako, da ne nasprotuje k temu, da se obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem mora biti vojaška oseba prisotna v vojašnici, v katero je razporejena, vendar tam ne opravlja dejanskega dela, plača drugače kot obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem ta oseba dejansko opravlja delo.

Vrhovno sodišče čas tožnikove pripravljenosti v obdobjih straže štelo v delovni čas

Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni ugotovilo nobene od posebnih okoliščin, ki bi izključevale uporabo omenjene direktive. To je ob upoštevanju dosedanje prakse Sodišča EU pomenilo, da ureditev iz zakona o obrambi ter kolektivne pogodbe za javni sektor ni v skladu z direktivo, ki ima v tem primeru vertikalni neposredni učinek, so navedli.

Zato je Vrhovno sodišče čas tožnikove pripravljenosti v obdobjih straže štelo v delovni čas. "Ker naša zakonodaja v takšnem primeru ne ureja plačila (ureja ga le za primer pripravljenosti, ki pa se ne šteje v delovni čas), je tožniku prisodilo plačilo za delo v višini 100 odstotkov osnovne plače oziroma razliko med 100-odstotno plačo in 20-odstotnim prejemkom," so zapisali.

Višje razlike do plače za nadurno delo mu ni prisodilo, saj ni šlo za nobenega od primerov, v katerih je mogoče odrediti nadurno delo. Položaj vojaka, ki v času pripravljenosti ni opravljal dela (če ga je, se mu je že vštel v delovni čas in plačal), tudi ni sledil potrebam dela preko polnega delovnega časa in ni ustrezal namenu nadurnega dela, temveč je odgovarjal institutu pripravljenosti.