Vojna proti terorizmu – primer Afganistan

Kaj sploh je terorizem in vojna proti terorizmu? Enotna definicija terorizma ne obstaja. Pregovor pravi, da je tisti, ki je za nekoga terorist, za drugega borec za osvoboditev. Besedo terorizem so prvič uporabili v Angliji leta 1795, ko so z njo opisali dejanje francoske vlade med vladavino terorja v letih 1793 in 1794. To je bilo zelo nasilno obdobje francoske revolucije, ko so na giljotini obglavili na stotine ljudi, obtoženih nasprotovanja revoluciji. Terorizem se je pri vladah in manjših skupinah pojavljal že prej, to pa je bil prvi primer, da so ga sprejeli kot politično strategijo. Prezelj opredeli terorizem kot akcijo, ki je usmerjena proti civilnemu prebivalstvu oz. civilnim ciljem za doseganje političnih ciljev. Teroristi želijo vplivati na vlade različnih držav, da te sprejmejo oz. zavrnejo določen ukrep.

Kot teroristično dejanje štejemo vsako načrtovanje, organiziranje, izvajanje in podpiranje takšnih nasilnih dejavnosti. V pravnih aktih ZDA pa je kot terorizem opredeljena vsaka aktivnost, ki (A) vsebuje nasilno dejanje ali dejanje, nevarno za človeško življenje, ki je kršitev kazenskega zakonika ZDA ali katere koli države, ali bi bila kriminalno dejanje, če bi bilo to zagrešeno znotraj sodne oblasti ZDA ali katere koli države; in (B) jasno kaže, da namerava zastrašiti ali prisiliti civilno prebivalstvo; vplivati na politike vlad z zastraševanjem in prisilo ali vplivati na delovanje vlade. Kot odgovor na terorizem in teroristična dejanja se je razvila vojna proti terorizmu. Vojno proti terorizmu je treba razumeti širše, saj ne gre zgolj za vojno, ki jo v nekem obdobju bijejo vojaške sile, ampak gre za sistem širših protiukrepov, katerih cilj je delovanje proti vsem vrstam terorizma. Ukrepi proti terorizmu so kot drugi ukrepi za zaščito nacionalne varnosti. Podobno kot obstaja načrt za spopadanje z naravnimi in drugimi nesrečami, na področju ukrepov proti terorizmu obstajajo načrti in strategije za boj proti terorizmu. Na ukrepe proti terorizmu zato ne smemo gledati nič drugače kot na ukrepe za zaščito drugih oblik varnosti.

Čeprav pojma terorizem in vojna proti terorizmu obstajata že dolgo časa, je za razglasitev obsežne vojne proti terorizmu in uveljavitev pojma vojna proti terorizmu poskrbel George W. Bush mlajši, ki je 20. septembra 2001 nagovoril Kongres in napovedal jasne sankcije zoper Afganistan in Al Kaido. Z glasnim aplavzom in potrditvijo ukrepov sta ga podprli tako republikanska kot tudi demokratska stranka. S tem govorom in poznejšo odločitvijo Kongresa je bila razglašena obsežna vojna proti terorizmu, ki je v prvi vrsti zajemala napad na Afganistan. Bushevo razglasitev vojne proti terorizmu lahko tako razumemo kot neki sklop globalnih ukrepov vlad nekaterih držav za nevtralizacijo mednarodnih skupin, ki so označene kot teroristične (predvsem radikalnih fundamentalistično islamskih skupin, kot je Al Kaida), ter sklop ukrepov za zagotovitev, da države ne bodo več podpirale terorističnih dejavnosti. Razglasitev vojne proti terorizmu je pomenila dvoje, in sicer razbijanje terorističnih mrež, hkrati pa poskrbeti, da države, ki so terorističnim mrežam nudile zatočišče, tega ne bodo več izvajale (kot na primer Afganistan). Razglašena vojna proti terorizmu je tako – na zahtevo ZDA – postavila jasno ločnico med državami, ki podpirajo terorizem, in tistimi, ki so proti.

Javno mnenje o vojni proti terorizmu – primer Afganistan

Vojna proti terorizmu ni vsebovala oz. ne vsebuje samo vojaških akcij v Afganistanu, ampak gre za širši spekter delovanja proti terorizmu. Kljub temu pa vojaško posredovanje v Afganistanu pooseblja vojno proti terorizmu, zato bom v nadaljevanju predstavil, kakšno je bilo javno mnenje glede vojne proti terorizmu in vojaškega posredovanja v Afganistanu. V času, ko je takratni ameriški predsednik George W. Bush izdal ukaz za posredovanje v Afganistanu, je bila podpora vojni proti terorizmu in vojaški operaciji v Afganistanu po raziskavi The Guardiana zelo visoka, kar 87 % državljanov ZDA je podpiralo vojaško posredovanje. Vse skupaj pa se je začelo spreminjati po tem, ko so bile NATO sile v Afganistanu že sedem let od začetka operacije, a konca in razrešitve konflikta še vedno ni bilo na obzorju. V letih 2010 in 2011 se je 43 % Američanov strinjalo, da je bila vpletenost ZDA in zveze NATO v afganistanski vojni napaka. Nižanje naklonjenosti javnega mnenja glede vojne proti terorizmu v Afganistanu je svoje sklepno dejanje doživelo konec avgusta 2021, ko je še zadnji ameriški vojak zapustil ozemlje Afganistana.

Podpora vojni proti terorizmu in vojnim operacijam v Afganistanu s strani evropskih držav je bila po raziskavi The Guardiana že od samega začetka nekoliko vprašljiva oz. iz njihove strani ni bilo enake motivacije in razlogov za podporo, kot je ta bilo v ZDA. Evropske politične elite vojne niso podpirale zato, ker bi verjele, da varen Afganistan koristi njihovim nacionalnim varnostnim interesom, temveč so participacijo podpirale predvsem zato, ker je to koristilo večjim zunanjepolitičnim interesom, torej predvsem dobrim odnosom z ZDA (ko je ameriški predsedniki G. W. Bush 20. septembra 2001 nagovoril Kongres, je dal jasno vedeti, da se morajo države opredeliti ali so za terorizem ali pa so proti).

V Nemčiji in na Nizozemskem je bila že od začetka slabša politična podpora operacijam v Afganistanu in vojni proti terorizmu zaradi nepopolnih ocen položaja na tem območju, civilna populacija pa zato ni bila prepričana o nujnosti operacije za nacionalno varnost. Nemčija je v tem položaju unikatna, saj je javno mnenje o vpletenosti v Afganistanu najslabše od vseh evropskih držav. Že od začetka operacije je imelo 75 % Nemcev pesimističen pogled nanjo, čeprav je bila splošna podpora zvezi NATO leta 2001 62 %. Poleg Nemčije je bila Nizozemska ena izmed aktivnejših sodelujočih držav v vojni operaciji v Afganistanu, saj je prispevala 1.800 vojakov. Kljub temu pa je javno mnenje Nizozemcev čez čas postajalo vedno bolj nenaklonjeno. Raziskave v letu 2007 kažejo, da je bilo 55 % anketirane populacije proti razširitvi Nizozemske participacije v vojni v Afganistanu, saj so bili enakega mnenja kot Nemci, torej situacija v Afganistanu ni bila ''njihov problem''.

Francija je na sodelovanje v vojni proti terorizmu v Afganistanu gledala predvsem iz politične obveze, torej Francija je zaveznica ZDA in posledično je dolžna sodelovati v vojni. Leta 2007 je Francija okrepila vojaško sodelovanje v Afganistanu, javnomnenjska podpora pa je čez leta začela močno upadati, leta 2011 je še samo 15 % ljudi podpiralo intervencijo v Afganistanu.

Nekoliko drugače je bilo v Veliki Britaniji, državi, ki je za operacije v Afganistanu prispevala največ sredstev in vojaškega osebja v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Ob začetku intervencij v Afganistanu je bila podpora civilnega prebivalstva več kot 50 %. Podpora je bila skoraj 10 let približno 50 %, šele po letu 2011 je začela drastično upadati, v primerjavi z ostalimi evropskimi državami pa je bila (in še vedno je) vpletenost Velike Britanije v NATO operacije za boj proti terorizmu na precej visoki ravni (več kot 60 %).

Kot lahko ugotovimo, je tudi varnost oz. vojna proti terorizmu politično vprašanje. Javno mnenje ima oz. je imelo veliko vlogo pri vojni proti terorizmu (in vojni v Afganistanu). Med padanjem podpore javnega mnenja in upadom intenzivnosti vojne proti terorizmu obstaja veliko vzporednic. Vprašanje varnosti in nadzora nad obrambnimi silami v vsakem primeru mora biti pod civilnim nadzorom, nikakor pa se varnost ne bi smela izkoriščati v politične namene. Vojna proti terorizmu tako mora ostati kot ena izmed oblik varnosti, vendar ta ne se biti izkoriščena v lastne interese posameznih držav ali politikov, ampak za splošno krepitev varnosti.