Potem so seveda še prvomajski kresovi, povezani s pravicami delavcev. Ampak danes bomo govorili o kmetih. Ti so namreč prižigali kresove v podporo protestom nemških kmetov in ker so ... Nasploh nezadovoljni. Povod v Nemčiji je bila napoved vlade, da bo zmanjšala subvencije oziroma davčne olajšave za nafto in gorivo.
Že dalj časa lahko gledamo prizore, ko na tisoče kmetov stavka, stavkovne zahteve podkrepijo s traktorji, včasih pa tudi malo raztrosijo gnoj in ga zažgejo meščanom pod nos. Podobni prizori kot v Nemčiji so bili tudi po drugih evropskih državah. Protestirali so nizozemski kmetje, španski, ker bi jim radi omejili dostop do že tako na pol izsušenih rek, francoski, ker nočejo, da jim omejijo poljubno posipanje pesticidov, Poljaki in drugi z vzhoda zaradi uvoza cenejših ukrajinskih žit in tako naprej.
Vse to se dogaja v časih, vem, slišati bo kot blasfemična trditev, ko gre kmetom, vsaj v Evropski uniji, verjetno najbolje v zgodovini.
Po drugi svetovni vojni, ko je bilo veliko ljudi lačnih in se marsikdo izmed naših staršev še spomni paketov Unrwa, je bilo bistveno pridelati več hrane. To so hoteli doseči tudi z zagotovljenimi cenami proizvodov in subvencijami, od leta 1962 se to imenuje Skupna kmetijska politika. Cilj so dosegli in od takrat Evropa proizvaja viške hrane. Kmetijska politika pa se ni kaj dosti spremenila. Leta 1985 na primer je šlo še skoraj tri četrtine proračuna takratne predhodnice Evropske unije za kmetijstvo.
Podobno nekako, kot pripoveduje češki pisatelj Michal Viewegh v romanu Čudoviti pasji časi, da se je rodil kot slaboten nedonošenček, ki si je sicer hitro opomogel, ampak babici sta se, še ko je bil star eno leto in imel 12 kilogramov, z ogromnimi količinami hrane borili, da ne bi umrl od lakote.
Vsak poskus, da bi kaj spremenili, se je končal s srditimi upori kmetov, na primer v 70. letih, ko so kmetje iz številnih evropskih držav šli nad Bruselj, so policisti celo uporabili strelno orožje in ubili enega izmed demonstrantov.
Kako je danes?
Nekaj podatkov: Evropska unija vsako leto porabi dobro tretjino svojega obsežnega proračuna za kmetijske subvencije. Gre za največjo postavko proračuna. Iz tega so na primer kmetje v Nemčiji skozi Skupno kmetijsko politiko v prejšnjem proračunskem obdobju, ki se je začelo leta 2014, končalo pa lani, dobili skupaj skoraj 54 milijard evrov.
Tako čez palec, kmetje so približno tretjino do polovice zaslužka v zadnjih 10 letih dobili iz subvencij.
Lani so sprejeli nov proračun do leta 2027. Za različne načine podpore kmetom je namenjenih 387 milijard evrov. Od tega bo šlo kot neposredno plačilo okoli 188 milijard evrov, se pravi, plačilo, ki ga neposredno dobijo kmetje glede na velikost svojih kmetij.
Evropske subvencije so po državah razdeljene glede na to, koliko obdelovalne zemlje imajo, zato so največje prejemnice največje države, kot so Francija, Španija, Nemčija ( 16,6 milijona hektarjev), Italija in Poljska.
Toda število kmetov se manjša. V Nemčiji vsako leto za odstotek, to pomeni, da kmetovanje opusti približno 3500 kmetij, večinoma gre za manjše do srednje velike kmetije. Med letoma 2005 in 2020 je po podatkih Evropske statistične agencije Eurostat prenehalo kmetovati več kot pet milijonov kmetij po vsej Evropski uniji. Večinoma je šlo za manjše kmetije.
Kljub temu pa je v tem času obseg zemlje, ki je obdelana za kmetijstvo, ostal približno enak, ker se povečuje število velikih kmetij.
Glavni krivec tega je po mnenju številnih strokovnjakov način razdeljevanja subvencij. Kdor ima več, dobi več. Raziskave kažejo, da odstotek največjih prejemnikov v Nemčiji dobi skoraj četrtino evropskih sredstev za kmetijstvo, manjši kmetovalci, ki jih je približno polovica, pa dobijo le osem odstotkov pomoči.
Ali drugače: 80 odstotkov neposredno dodeljenih sredstev dobi 20 odstotkov upravičencev.
Protestniki, ki se borijo za ohranitev statusa quo, se torej, naj se zavedajo ali ne, ne borijo za na tisoče in tisoče manjših kmetov, ki propadajo, ampak za ohranitev interesov velikih kmetovalcev. Med njimi se znajdejo tudi bogati lastniki zemljišč, različne mafijske združbe, pokvarjeni politiki, lažni kmetje in drugi, ki res ne potrebujejo še milijonov iz Bruslja.
Ali, kot so zapisali v Politicu, reforme evropske kmetijske politike se vedno začnejo z najbolj plemenitimi nameni, potem pa degenerirajo v vsesplošen spopad za denar, kjer so vedno zmagovalni veliki lastniki obdelovalne zemlje.
Vendar pa se na protestih ne govori o tem. Kmetje vidijo največjega sovražnika v vsem drugem, posebej pa jim gre na živce tako imenovani zeleni prehod. Leta 2014 je Evropska unija zastavila bolj trajnostno politiko tudi pri kmetijskih subvencijah. Bolj se poudarja skrb za okolje, za zeleni prehod in trajnost. V Bruslju so glede tega kar nekoliko nervozni, saj so njihove zaveze obsežne, recimo zmanjšanje uporabe pesticidov za polovico do leta 2030.
Nenazadnje so podatki zgovorni, 80 odstotkov obdelovalne zemlje v EU je v slabem stanju, zaradi kmetijstva izumirajo žuželke, ptice in druge živali, manjša se bioraznovrstnost, ki je na koncu kroga ključna prav za kmetovanje.
Vendar je vse to za večino kmetov še vedno navadno blebetanje tistih, ki nimajo pojma in nikoli niso nič pridelali.
Boj proti zeleni agendi vidijo kot boj za prihodnost, ta agenda pa da ogroža sam obstoj kmetijstva. Trdijo sicer, da se na splošno tudi sami zavzemajo za okolje, ampak da naj to plača kdo drug.
In nemški kmetje trenutno zmagujejo nad okoljem. Nemška vlada je že popustila, subvencije ostajajo, olajšave za dizel bodo odpravljene postopoma. Kljub temu kmetje niso zadovoljni. Podobno kot pri nas jih jezi še več stvari. Na primer bolj zahteven zakon o pravicah in varovanju živali. In še, kot da ni dovolj, nemški kmetijski minister Cem Ozdemir je vegetarijanec!
To je malo za hec, ker zagotovo je tudi med kmeti vedno več vegetarijancev in veganov.
Simbolni pomen
Kmetijstvo verjetno ni prva stvar, ki nam pade na pamet, ko omenimo Nemčijo. V resnici prispeva le odstotek k splošnemu bruto proizvodu, manj kot na primer v Franciji ali na Poljskem. Toda kmetovanje je simbolno več kot samo ekonomija, številke. Kot poudarja Joachim Rukwied, vodja nemške zveze kmetov, ni samo prihodnost kmetij na kocki, ampak tudi prihodnost države in njene prehranske varnosti. Torej, ne spuščajte se v s trdim delom in odrekanjem zaslužene privilegije kmetov, ker bodo police prazne kot v časih po vojni. Kljub gromozanskim presežkom hrane bomo lačni, če jih razjezimo.
Vem, da marsikoga med nami včasih popade nekakšen angst, da je morda res edino pravo delo delo z rokami, da imaš črno za nohti, pa žulje od lopate in si otiraš zdrav pot. Sama se proti temu zelo borim in zato, čeprav obožujem hrano in zelo rada jem, si včasih želim, naj že pridejo časi, ki jih je lepo napovedal George Orwell, ko bomo vsi jedli pilule različnih barv. Pa da bo enkrat končno mir!
Kmetje so dojemljivi tudi za razne teorije zarot – na primer o boju globalnih elit proti delovnim ljudem, ki dajejo hrano na mizo – ki hočejo kmete uničiti, da bodo imeli dobičke s tovarnami insektov. Ni čudno, da kmete podpira tudi Elon Musk.
Vse to povečuje polarizacijo družbe, na nek način že podobno, kot se to dogaja v Združenih državah Amerike.
Le da gre pri nas za, splošno rečeno, spor med mestom in vasjo, za spor med tistimi, ki so proti zelenemu, in mladimi, ki se zanj zavzemajo in ga vidijo kot nujnega za svojo prihodnost.
Ob tem pa Zeleni, vsaj v Nemčiji niso za odpravo subvencij, ki ostajajo skoraj enake kot v povojnem obdobju, ko je vladala lakota in je bilo vse podrejeno čim večjemu donosu. Tudi ko gre za okolje. Predlagajo pa spremembe, predvsem da bi več denarja dobili manjši in srednji kmetovalci, ki so tudi pogosteje nosilci strukturnih sprememb kot veliki. Nekateri predlagajo tudi ukinitev neposrednih plačil, ki se izračunavajo na hektar. Plačila bi lahko dobili tisti kmetovalci in projekti, ki prispevajo k varovanju okolja.
Nujen bi bil tudi večji nadzor nad razdeljevanjem milijonov
New York Times je pred časom objavil obsežno raziskavo, kam gredo milijoni evropskega denarja za kmetijstvo. Razkrili so, da posebej vzhodne države članice s tem mastno služijo, natančneje: mastno služi politična elita. Vlada madžarskega premierja Viktorja Orbana je na dražbah nakupila na tisoče hektarjev zemlje, kupovali so člani njegove družine, tesni sodelavci, prijatelj iz otroštva, ki je postal eden najbogatejših ljudi na Madžarskem. Kot lastniki zemlje dobijo ogromne subvencije. Lastniške strukture so namenoma zelo zapletene, skrivajo se, da bi zameglili prisvajanje zemlje in korupcijo. Če je nekoč, pravi New York Times, kmetijska politika postavila temelje moderne Evropske unije, danes vzpodbuja nastanek nekakšne sodobne oblike fevdalizma, kjer so mali kmetje v rokah politično dobro povezanih zemljiških baronov. Orban pa ob tem v javnosti straši in napada EU, da hoče vzeti denar kmetom in ga nameniti migrantom. Podobne zgodbe so odkrili na Českem, Slovaškem in Bolgariji.
Kaj pa pri nas?
Tudi pri nas je zemlja vse bolj ugodna investicija, vanjo vlagajo ljudje, kot so šef NLB Blaž Brodnjak, pa milijonarja Loginova in drugi.
Kot rečeno na začetku, pa kmetje tudi v Sloveniji na splošno kljub subvencijam, ki jih dobijo tako kot vsi v EU, niso preveč zadovoljni. Iz podobnih razlogov kot drugje. In kot drugje so vse bolj vplivni, ko se borijo za stvari, ki bodo na koncu vsem v škodo. S podporo politikov, ki gredo v spopad tudi z lažmi, neresnicami, in včasih kolegov, ki so, vsaj tako je razumeti, povsem na njihovi strani. Tudi takrat, ko je na kocki morebitno trpljenje živih bitij.
Ukinitev okolju škodljivih subvencij je predvidena v podnebnem zakonu, ki naj bi ga slovenski parlament obravnaval letos spomladi. Verjetno traktorji že brnijo.
Če pa si kmetje predstavljajo, da bo pod kakšnimi drugimi vladami, govorim recimo za Nemčijo, drugače, za njih bolje, se po mojem precej motijo.
Na primer, nemške kmete je podrla tudi skrajna desnica, med njimi vedno bolj vplivna AFD, Alternativa za Nemčijo. Ob tem pa je strankarski program AFD še do začetka protestov zagovarjal politiko večje konkurenčnosti in manj subvencij v kmetijstvu. Kar naj bodo brez subvencij, naj se na trgu znajdejo!
Pred pomembnimi volitvami v Evropski parlament, ki bodo junija, se tako odpira poleg vprašanja emigrantov še eno bogato polje morebitnih manipulacij, laži in propagande. Kmetje bodo precej pomembni na tehtnici volitev.
Vedeti pa bi morali, ko jih bodo različne stranke skušale pridobiti tudi tako, da bodo prisluhnile njihovi agendi odprave (na svojo škodo in škodo vseh nas) okoljskih ukrepov, denar na koncu ne bo šel majhnim kmetom, ampak velikim, ki že zdaj dobijo največ.
