Spalna paraliza – ne, to ni tisti občutek, ko je zjutraj težko vstati

Slišite praskanje po postelji, vi pa se ne morete ozreti nazaj, da bi videli, kdo je z vami v sobi. Verjetno ni človeka, v katerega se ne bi v takšnih okoliščinah naselil strah.

Spalna paraliza. Slaba polovica ljudi jo doživi vsaj enkrat v življenju. Približno osem odstotkov jih to doživlja redno. Ko spanje telesa in glave ni več usklajeno – ko se glava prebudi, naše telo pa je še globoko v spanju. Če že občutek paraliziranosti, ki sicer lahko traja od le nekaj sekund pa do kakšne minute, ni dovolj, veliko ljudi ob tem doživlja grozljive privide.

O tem se je veliko že pisalo, snemalo dokumentarce, filme, tudi znane slikarske umetnine povezujejo z upodobitvami spalne paralize – z obiskom demona, ki leži na prsih spečega. Tak občutek ima velikokrat tisti, ki jih doživlja. Zanimivo je ravno to, da so si izkušnje ljudi s spalno paralizo zelo podobne.

Nekaj ljudi mi je svojo zgodbo opisalo pisno, nekateri so privolili v snemanje. Večer je bil povsem normalen, mi je povedala večina, nekateri pa, da se jim zgodijo, ko so v negativnem stresu.

Paraliza se po navadi pojavi tik, preden zaspimo, ali še bolj pogosto, preden se zbudimo, a eden od sogovornikov mi je povedal, da so se mu dogajale tudi večkrat, in to sredi noči. Potem je bilo sploh težko zaspati nazaj. Začetna zgodba tega besedila je namreč njegova izkušnja.

Opisovali so mi sence, ki so se lahko razvile iz nekega dima. Prihajale so skozi vrata, iz omare ali postelje. Sogovornica, ki spalne paralize doživlja že 20 let, mi pove, da jo po navadi ta temna senca zgrabi za roke in jo potiska navzdol. Poskuša se zadreti ... dalj časa, in ko končno uspe, se zares prebudi, oziroma se prebudi tudi njeno telo in sence v istem trenutku izginejo.

''Najhujša paraliza je bila, ko je senca prišla izza glave, spomnim se črnih krempljev, ki so me držali.'' Takrat so jo te sence ''pogoltnile'' in zbudila se je v lucidnih sanjah – sanjah, ki se jih zavedamo in se lahko odvijajo po naših željah.

''Po lucidnih sanjah sem se zbudila spočita, kot da bi prišla z Maldivov,'' mi pove in da to zdaj dojema kot dar – to spalno paralizo, ki jo mora nekako preživeti, da pride do lucidnih sanj.

Ampak večina sogovornikov (le eden mi je še povedal, da ima enako sposobnost tako ''odpotovati'') nima takšne sposobnosti, če lahko temu tako rečem. Čeprav je izkušnja še vedno grozljiva, ko se jim pripeti, zdaj že vedo, kaj to pomeni in da se jim ne bo nič zgodilo. Počakati morajo, da mine, da nov dan prežene zle podobe ... in upajo, da ne prinese tistih realnih, bom dodala jaz.