Bosta sodnika, ki sta sodelovala pri sodbi, s katero je javnosti preprečen dostop do sodb, ki jih sodišča izrekajo v imenu ljudstva, zdaj postala še predsednik in podpredsednica Državne volilne komisije (DVK), ki v času volitev opravlja eno najpomembnejših funkcij v državi? Ta namreč kontrolira poštenost in zakonitost volitev.

Prav javno delovanje DVK je tako še posebej pomembno, omenjena kandidata pa sta sodelovala pri odločitvi, ki javnosti onemogoča dostop do sodb. In seveda sodišča sodijo raznoraznim tajkunom, politikom, drugim vplivnežem ... Zakaj javnost kar naenkrat ne sme izvedeti, kaj je v imenu ljudstva zapisano v teh sodbah?

Danes imajo poslanci Državnega zbora iz celotnega političnega loka možnost, da dokažejo, da, ko govorijo o pravici javnosti, vedo, kaj se dogaja v družbi, da mislijo resno.

Da gre za eno najškodljivejših odločitev sodišč v zadnjem desetletju, katere posledica je, in še bo, nepregledno delovanje sodstva, so v zadnjih tednih opozorili številni. Od novinarjev, združenih v Društvu novinarjev Slovenije (DNS), ki so Vlado RS oziroma ministrstvo za pravosodje in ministrstvo za javno upravo pozvali k hitremu reševanju zagate, pa vse do pravnih strokovnjakov in tudi informacijske pooblaščenke.

"Ta sodba v resnici res pomeni velik korak nazaj na področju dostopa do informacij javnega značaja in s tem povezane transparentnosti delovanja organov," meni informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik.

"Po tej sodbi novinarji ne bi bili upravičeni niti do podatkov, ki so povezani s sodnimi in tožilskimi postopki, recimo. Do najbolj absurdnih: kdo vodi postopek, koliko obravnav je bilo, zakaj je zadeva recimo zastarala, mogoče je tožilec malomarno ravnal in podobno," pa poudarja Cene Grčar, odvetnik družbe Pro Plus d.o.o.

Vse izvira iz sodbe Vrhovnega sodišča, sprejete maja letos. Ta daje prednost tako imenovanim specialnim zakonom – kot je na primer kazenski zakon – ki povozijo Zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Pod sodbo so podpisani trije sodniki Vrhovnega sodišča – predsednik senata Peter Golob, poročevalec Erik Kerševan in članica Brigita Domjan Pavlin.

In danes se bosta imeni Goloba in Pavlinove znašla pred poslanci Mandatno-volilne komisije. Prvi želi namreč postati predsednik, druga pa podpredsednica DVK. Sta edina, ki sta po javnem pozivu prijavljena oziroma predlagana za ti dve funkciji, zato sta tudi edina, ki sta na današnjem sklepu napisana. Če bosta izbrana in potem potrjena še pred poslanci – za to potrebujeta navadno večino – bosta tako štiri leta predsedovala eni najpomembnejših komisij v državi. Komisiji, ki bdi nad transparentnostjo volitev. Tam sicer sedita že od decembra, a le začasno, po tem, ko je bil prejšnji predsednik vrhovni sodnik Anton Gašper Frantar lani predčasno razrešen, ker je dopolnil 70 let in mu je prenehala sodniška služba.

In kako bo nekdo, ki zapira preglednost sodstva, omogočal preglednost volitev?

Vpleteni se medtem trudijo, da bi država znova zagotovila dostop do informacij v kazenskih in sodnih postopkih. Tudi pravnik Matej Avbelj je v prispevku v zadnji Pravni praksi med drugim ocenil, da "se je s tako razlago Vrhovnega sodišča polje javnosti in transparentnosti delovanja sodne veje oblasti (pa tudi pravosodja, kamor sodi tožilstvo) še zožilo".

Ministrstvo za javno upravo je že predlagalo spremembe zakonov, a so proti prav na Vrhovnem sodišču in Vrhovnem državnem tožilstvu.

Ali bo po takšnem ravnanju Goloba in Pavlinove Državni zbor slednjima res izrekel še neke vrste zaupnico in ju imenoval na vrh DVK za naslednja štiri leta?

Na pravosodnem ministrstvu se sicer zavedajo, da gre za odmik od dolgoletne sodne prakse. A za zdaj ne bodo storili ničesar, ker, kot pravijo, ni soglasja strokovne javnosti. Medtem ko ministrstvo za javno upravo, ki je pristojno za ZDIJZ, še zbira stališča.

Je torej prav, da sta zdaj ta dva sodnika kandidata za tako pomembno funkcijo v državi? Je prav, da ju poslanci za to nagradijo še z izvolitvijo, in sicer po tem, ko sta omejila dostop javnosti do sodb? Dr. Jurij Toplak pravi, da sta ista dva sodnika več let kazala težnje po netransparentnosti sodstva. "In nikakor ni prav, da bi tema dvema vrhovnima sodnikoma sedaj dali v roke volitve," poudarja.

Kaj pa sploh je največji problem sodbe, pri kateri sta sodelovala? "Vrhovno sodišče sploh ni odločalo o vprašanju dostopa do sodb, ampak do tožilskih spisov. In čeprav Vrhovno sodišče tega sploh ni bilo vprašano, je odločilo tudi, da odslej tudi pravnomočne sodbe in celotni spisi niso več v sistemu informacij javnega značaja in v sistemu informacijske pooblaščenke. Do maja letos je tisti, ki je recimo prosil za kopijo sodbe, poslal elektronsko sporočilo sodišču in čez nekaj dni dobil skenirano kopijo. Od maja pa ljudje, ki to prosijo, dobijo odgovor, da sodbe ne bodo dobili, napoteni so na neke – tudi pravnikom neznane – postopke in tudi s pritožbo informacijski pooblaščenki ne morejo več uspeti. To je ne samo korak nazaj, ampak je od te sodbe dalje transparentnost sodstva in sodb samo še mrtva črka na papirju," je jasen.

Več o tem, zakaj je pomembno, da politika, predvsem poslanci vladajoče koalicije in opozicije, že danes ne dajo zelene luči za ta dva kandidata, pa v videu.