"Ko te zmelje birokratsko kolo, nisi več človek," pripovedujeta skrušena starša 10-letnega dečka, ki je izgubil boj z deročo reko Sočo. Njuna sinova, ki sta več ur prosila socialne delavke, če lahko pokličeta domov, sta ju potrebovala. "Povrh vsega sva bila dolge ure prepuščena sama sebi, ko sva iskala svojega sina, kam so ga odpeljali, kje ga bova še lahko zadnjič videla." Nepredstavljivo dolgi postopki, ki jih je preživljala družina Šavli, te dni marsikoga navdajajo z jezo, začudenjem.
So bili nečloveški, pretogi? Ministrstvo za delo je glede postopkov centra za socialno delo Severne Primorske uvedla strokovni nadzor, prav tako notranje ministrstvo.
"Preprosto ne moreva verjeti, zato sva se odločila, da stopiva do medijev in sporočiva, kaj sva preživljala tisti najbolj grozen dan," pravi skrušena mama pokojnega dečka Ana Šavli. Oče Andraž Šavli pa dodaja, da želita opozoriti na absurden način delovanja sistema v tovrstnih primerih, tragičnih dogodkih, kot se je zgodil v njihovem primeru. "Ko te zmelje to birokratsko kolo, nisi več človek," dodajata starša.
Tragedija, ki je v trenutku zarezala v njuno družino, se je nato sprevrgla še v boj s postopki in protokoli. Najprej za njuna sinova, ki sta že takoj ob nesreči želela stopiti v stik z njima, a jima je bilo to onemogočeno.
CSD pisno pojasnjuje, da je policist strokovni delavki odgovoril, da je obveščanje staršev naloga policije in da bo to opravila njihova patrulja osebno. A iz novogoriške policije so te navedbe danes zanikali. Zapisali so: "Policisti na kraju nesreče tega dne niso in tudi nimajo zakonskih pooblastil, da bi prepovedali tovrstno komuniciranje."
"Želel sem res nemudoma razčistiti, ali so bili postopki ne samo po pravilih, ampak tudi dovolj človeški. Zato sem hitro odredil nadzor socialne inšpekcije, ki že poteka," je povedal minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj.
Enako za policiste obljublja notranji minister. A dejstvo ostaja: ure so tekle. In šele debelih pet ur po dogodku sta starša izvedela za sinovo smrt. Starša tako ne moreta verjeti,"da ni bilo človeka, ki bi prijel telefon in nama povedal, kar nama pripada kot staršema".
Potem se je začelo nepredstavljivo iskanje, kje se lahko poslovita.
"In ko sva že izvedela in sva hotela priti do njega, je bilo tudi to onemogočeno. Bila je pozna ura, odpeljali so ga neznano kam. Informacija je bila, da je v Šempetru, a ga ni bilo, potem, da je v Ljubljani, pa ni bilo mogoče. So nam rekli, da naj pokličemo na Žale, tam pa, da naj pridemo naslednji dan. Skratka, brez besed," pripovedujeta starša.
Na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani danes pojasnjujejo, da so ob klicu okoli 00.30 staršem povedali, naj pokličeta zjutraj. "Kar so tudi naredili po mojih informacijah okrog 8.30, lahko da je bilo tudi nekaj prej. Ravno takrat se je pričela tudi obdukcija pokojnega dečka in smo jima povedali, da naj bi kakšno informacijo več dobili po 10. uri. Po tem ni bilo več komunikacije z inštitutom. Deček je bil pa pripeljan na pogrebno podjetje Žale okrog 14. ure," razlaga Tomaž Zupanc z inštituta.
Na Žalah pa pravijo, da so jih svojci že zjutraj spraševali. "Vendar pogrebno podjetje ne more ničesar zagotoviti, svojcem ničesar obljubiti, ničesar dokončno doreči, dokler nima potrebnih dokumentov in pokojnika na Žalah, da lahko potem ureja naprej postopke," pravi Domen Kokalj.
In medtem ko pristojni iščejo dodatne signalizacijske in druge rešitve za območje, kjer so že opozorila in kjer je reka odnesla življenje njunega sina, starša, ki zadnje dni poslušata o predpisih, protokolih in postopkih, sprašujeta odgovorne, "ali je po zakonih in predpisih to, da so odplaknili mojega otroka".
Starša najbolj zamerita Centru za socialno delo v Novi Gorici, da ju kar pet ur po nesrečni utopitvi ni nihče poklical. Nista imela dostopa do svojih dveh sinov, ki sta bila z umrlim bratom na Soči, čeprav sta sinova prosila tako delavko centra kot policiste, naj pokličejo starše, pa tega niso storili.
Sociolog in psihoterapevt Borut Pogačnik, ki je bil tudi sam socialni delavec, pravi, da je človek sam merilo vseh stvari. "V tem primeru pa še bolj – otrok je merilo vseh stvari. In v takšnem, tako tragičnem primeru – kot se je potem izkazalo, je bil dejansko ta pristop popolnoma nestrokoven. Takšna nestrokovnost morda izvira tudi iz tega, da morda ni dovolj vseh znanj, ki bi morala biti, tudi že na tej stopnji izobraževanja na fakulteti za socialno delo in tudi pozneje, pri samem strokovnem izpopolnjevanju," meni. Kar zadeva birokratizem, pa pravi, da iz njegovih izkušenj to popolnoma velja. "Na primer: od 16. marca sem dežuren za psiho-socialno pomoč pri združenju invalidov vsak dan, tudi soboto in nedeljo, od 8. do 21. ure. In nešteto je primerov, ne sicer tako tragičnih kot je ta, ampak drugi. Mi potem takoj interveniramo, pomagamo tem ljudem – v glavnem gre za ranljive skupine in tukaj sploh ni vprašanje birokratizacije. Zakaj? Ker nihče pri nas ni zaposlen, ker vsi delamo dejansko na prostovoljni bazi," ponazarja.
Starša sicer najbolj boli to, da če bi bila pravočasno obveščena in bi ju poklicali, bi lahko bila na Soči na kraju nesreče ob svojima sinovoma, še preden se je izvedelo, kaj se je zgodilo. Pravita, da ju najbolj boli, da nista bila s sinovoma, ko jima je bilo najhuje.
Pogačnik pravi, da razume, a da tukaj ne smemo gledali le staršev, pač pa tudi potrebe otrok. "To je bila strašanska tragedija, ki bo dejansko pustila globoke posledice v psihi teh dveh dečkov. Mislim, da ta zadeva ne bo minila tako brez posledic, ne samo za starša, pač pa morda tudi za samo socialno stroko."
Uveden je sicer notranji nadzor, po tem ko so s pristojnega CSD včeraj pisno sporočili, da je policist strokovni delavki odgovoril, da je obveščanje staršev naloga policije in da bo to opravila njihova patrulja osebno. Na novogoriški policiji pa so te navedbe danes zanikali. Sociolog in psihoterapevt ob tem dodaja, da birokracija vedno deluje tako. "Zdaj si bodo podajali to žogico – kdo je rekel, kdo ni rekel, nobenega dokaza verjetno ni, snemalo se ni in dejansko lahko zdaj ena in druga stran govorita in krivita druga drugo."
Nujno je čim prejšnje slovo
Starša pravita, da sta se za slovo od sina morala boriti – nista ga videla v bolnišnici, ne na inštitutu, temveč šele v mrliški vežici. Pogačnikov kolega medtem meni, da bi moralo biti truplo otroka dostopno staršem takoj – da ga lahko objameta in se od njega poslovita. Tudi Pogačnik se s tem strinja, ob tem pa navede drug primer, ko mu je umrla mama v domu starejših občanov. "So me takoj poklicali, prišel sem tja in objel pokojno mamo. V 20 minutah sem bil tam in dejansko se je stvar – sicer na neki drugi ravni, ko gre za starostnike in že pred leti – odvila popolnoma normalno. In moj občutek poslovitve je bil popoln," pove.
Starša sta zapisala tudi, da jima je nerazumljivo, da namesto da bi jima organi nudili pomoč, so njima in sinovoma na vsakem koraku povzročali nove in nove težave ter dodatne bolečine. Bi morali pristojni v tem primeru pokazati več človečnosti? Psihoterapevt odgovarja, da absolutno. "Empatija je sploh osnova, da nekdo postane socialni delavec. Morala bi biti. Tako kot za zdravnika, pediatra – če nimaš empatije, si zgrešil poklic."
Starša tudi pišeta, da ne razumeta in ne moreta razumeti, kako je sploh lahko v Solkanu kopališče, ki je smrtno nevarno. Na kopališču so sicer table z obvestilom o nevarnosti nenadnega dviga gladine vode, kar pomeni nevarnost za utopitev. Pogačnik pove, da je po njegovem vedenju to že četrti primer utopitve na tem koncu. "Gre za hidroelektrarno Solkan, ki je najsodobnejša, zadnja na Soči, kar pa najbolj čudi, da je sploh ne upravljajo s hidrocentrale, kjer nikogar ni, ampak z Erjavčeve ulice v Novi Gorici. To pomeni, da dejansko sploh nimajo kontrole, kaj se tam dogaja, razen ko gledajo razne ekrane glede gladine vode oziroma različne grafikone. Na tem vse temelji. Mislim, da je informacija strahotna in bi tukaj morala prevzeti vlogo in tudi odgovornost slovenska energetika. Dejansko, kaj narediti, je pa seveda to, da je treba postaviti zvočne signale, ki morajo biti na ravni otroka. Tam imamo napisano kopališče, potem pa zraven, da je nevarno. Otrok pride tja, vidi, da se kopajo ... Ne bere, morda so to otroci, ki še ne znajo brati, pridejo tja in se kopajo. To je popolnoma zgrešeno," še zaključuje Pogačnik.
