"V Sloveniji verska znamenja in simboli niso protiustavni, kar je 15. aprila 2010 potrdilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi o ustavnosti nekaterih členov Zakona o verski svobodi. Ustavno sodišče je zapisalo, da pozitivna verska svoboda zagotavlja vsakršno osebno in javno izražanje vere, vključno z molitvami in širjenjem verskih resnic," pojasnjuje religiologinja iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper Nadja Furlan Štante. Verska znamenja in simboli v jasnosti torej niso protiustavni, osnova za to pa se nahaja v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Kot vsi imajo seveda tudi otroci in mladi pravico do svobodnega izražanja. "Pojem izražanje ne zajema le besed oziroma govora, temveč se nanaša tudi na slike, podobe, simbolno izražanje in tudi oblačenje. V Sloveniji nimamo predpisov, ki bi določali način oblačenja v šolah in tudi posamezna šola ne sme predpisati uniforme ali drugega obveznega oblačila (izjema so zaščitna oblačila pri posameznih predmetih oziroma športna oblačila)," ob tem poudarja varuh človekovih pravic.
Čeprav je možnost izkazovanja verskih simbolov še vedno v diskrecijski pravici posamezne države in je odvisna od ravni sekularnosti v tej državi ter njene ustave, se v Sloveniji v pravno formalnih okvirjih muslimanska zakrita ženska vsekakor lahko udeležuje izobraževanja, enako velja za obisk bazenov in nekaterih drugih javnih prostorov, pojasnjuje religiologinja.
Pravnica Ana Samobor opozarja, da so posegi v to "izjemno pomembno človekovo pravico, ki je eden izmed temeljev pluralne družbe, dopustni le pod strogimi pogoji". Omejiti jo je na primer dopustno zaradi varstva javnega reda, zaradi varstva pravic drugih posameznikov ali za zaradi zagotavljanja javne varnosti. "Vendar pa to nikakor ne pomeni, da že nek izkazan 'cilj' omejitve sam po sebi opraviči poseg v to pravico," je jasna. Vsaka taka omejitev mora biti namreč določena v zakonu in biti skladna z načelom sorazmernosti – ne sme pretirano posegati v svobodo vesti.
Ločenost države in verskih skupnosti, a le za šolo, ne pa tudi za šolarje
Vendar seveda ni vse tako enostavno. Varuh pove, da je v Sloveniji z ustavo določena ločenost verskih skupnosti in države, zato se v javnih šolah ne smejo pojavljati verski simboli, po izrecni zakonski določbi, ki jo je potrdila tudi odločba Ustavnega sodišča, pa se v njih tudi ne sme opravljati konfesionalne dejavnosti.
"Izražanje vere s strani javne šole bi namreč pomenilo kršitev pravic vseh učencev, ki niso pripadniki te vere. Ni pa prepovedano in tudi ne preganjano izkazovanje verskih simbolov na obleki, nakitu ali v pričeskah dijakov, ki so pri takšnem izražanju svojega prepričanja svobodni," pojasni. S simboli in znaki le ne smejo žaliti ali drugače posegati v pravice drugih.
Podobno tudi Nadja Furlan Štante, ki izpostavi konflikt med ustavnim sekularizmom in ustavnim pluralizmom. Prvi zagotavlja ločitev vere in javnega življenja, kar posledično pomeni, da izkazovanje verskih simbolov v javnosti ni dovoljeno in naj bi posledično omogočilo versko nevtralnost v javnem prostoru. Pluralizem pa dopušča možnost, da so različne veroizpovedi in tudi verski simboli istočasno navzoči v javnem prostoru, brez prepovedi in izključevanja. "To bi v praksi pomenilo, da javne šole zagotavljajo versko nevtralen prostor (brez izobešenih križev ali drugih verskih simbolov), hkrati pa zagotavljajo pravico do osebnega izražanja," pravi.
Ob bok verski svobodi sta namreč jedrno postavljena strpnost do drugače (ne)verujočih in religijski pluralizem. "Tu ni Berlinskega zidu ali zidu ob mehiški meji z ZDA. To je področje tako imenovanih mešanih zadev in tukaj se pokaže zdravje demokracije, predvsem pa stanja družbe, ki to demokracijo neguje," doda.
Zagovornik načela enakosti pozdravlja dejanje dijakinje, ki se je zavzela za svoje pravice
Šole lahko sicer legitimno zasledujejo tudi cilj omejevanja svobode izražanja za zaščito časti ali pravic drugih, s čimer lahko učiteljem prepovedo, da učence izpostavljajo svojim subjektivnim moralnim ali verskim pogledom. V preteklosti se je varuh že srečal s primerom, ko je učitelj zaradi svojega verskega prepričanja odklanjal delo z učenci ob sobotah. Vodstvo šole je takrat ocenilo, da gre v tem primeru za kršitev pogodbe o zaposlitvi, učitelj pa je zatrjeval, da mu je kršena svoboda veroizpovedi.
"Ko se je učitelj obrnil na varuha, mu ta ni pritrdil, saj je ocenil, da je njegovo versko prepričanje del pravice do zasebnosti, ki pa je ne sme uresničevati na račun otrok, zaradi katerih je zaposlen v šoli, saj bi v konkretnem primeru njegova pravica nedopustno posegla v pravico otrok do izobraževanja," pojasnjujejo.
Drugače pa je bilo v nedavnem primeru, ko je učitelj ene izmed ljubljanskih srednjih šol želel, da učenka pri pouku sname muslimansko naglavno ruto. "To je že v osnovi absolutno nedopustno," je jasna pravnica Ana Samobor. Četudi bi se o potencialni uvedbi tovrstnih omejitev začeli pogovarjati, meni, da je vprašljivo, ali bi takšna prepoved sploh prestala ustavnosodno presojo oziroma zadostila vsem strogim pogojem za omejitve človekovih pravic.
"Še posebej vprašljivo pa bi to bilo pri potencialnih omejitvah nošnje verskih pokrival za učence v izobraževalnih institucijah, kjer bi se v presojo dopustnosti nujno 'vpletlo' tudi vprašanje nediskriminatornega dostopa do izobraževanja, ki nikakor ne bi govorilo v prid uvedbi kakršnih koli omejitev," pove.
Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik je ob tem primeru izpostavil, da slovenska ustava tudi v javnem življenju zagotavlja izražanje vere oz. pripadnosti veri tudi z uporabo verskih oblačil in simbolov. Kot pravi, zato pozdravlja dejanje dijakinje, ki se je zavzela za svoje pravice. Prav tako pozdravlja proaktivne in kasnejše aktivnosti ravnateljice.
Kdaj se lahko to pravico omeji?
Na zagovornika načela enakosti so se obrnile tudi posameznice, ki so navedle, da jim je zaradi nošnje naglavne rute onemogočeno opravljanje dela v zdravstveni negi. Zagovornik je tako v dveh zadevah dosegel, da je delodajalec spremenil svojo prakso in posameznicam omogočil opravljanje dela z naglavno ruto, v eni pa je posameznica svoj predlog za obravnavo diskriminacije umaknila, zato je zagovornik zadevo zaključil s sklepom o ustavitvi postopka.
V letu 2021 je s sistemskega vidika nošenje muslimanske rute v zdravstveni negi obravnaval tudi varuh, ki je ugotovil, da področje ni ustrezno pravno urejeno. Ministrstvu za zdravje je zato priporočil, da pripravi ustrezen predpis, ki bo sistemsko urejal vprašanje prepovedi oziroma pravice nošenja naglavne rute pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti po celotni državi.
Način oblačenja in njegova vizualna podoba sta sicer odvisni od izbire posameznika, a se lahko omeji, če posega v pravice drugih oz. če oseba s tem ogroža sebe ali druge. "Če oblačilo ovira varno aktivno udeležbo v prometu (na primer pri vozniku avtomobila), varstvo pri delu (v posameznih poklicih), ogroža varnost premoženja (na primer v bankah) ali prekomerno posega v načelo ločitve države in verskih skupnosti (v državnih organih in službah), je omejitev glede načina oblačenja lahko umestna. Vsaka tovrstna omejitev pa mora biti seveda vnaprej predpisana in skrbno pretehtana," pojasnjuje varuh človekovih pravic.
Vsakršna omejitev mora biti sicer skrbno pretehtana in ne sme diskriminirati. "Obstaja tudi diskriminacija v obliki nadlegovanja. Za potrditev diskriminacije je lahko dovolj že subjektivno doživljanje domnevne žrtve diskriminacije, da je bila zaradi katere izmed njenih osebnih okoliščin obravnavana sovražno, ponižujoče, sramotilno in nedostojanstveno," poudarja zagovornik načela enakosti.
V primeru hujših žalitev je za ugotovitev diskriminacije v obliki nadlegovanja lahko dovolj že enkratno dejanje. "Sicer pa je pomembno, da žrtev na sporno obravnavo opozori nadlegovalca, diskriminacija pa se nato lahko ugotovi, ko se nadlegovanje nadaljuje kljub takemu opozorilu," dodaja. Po njegovih podatkih sicer ob diskriminaciji ukrepa zgolj petina žrtev, čeprav je postopek prijave diskriminacije preprost in brezplačen, ukrepanje pa pomaga.
Vsak, ki meni, da je bil zaradi osebnih okoliščin, kot so spol, narodnost, rasa ali etnično poreklo, jezik, vera ali prepričanje, invalidnost, starost, spolna usmerjenost, zdravstveno stanje in podobno, žrtev diskriminacije, se lahko obrne na zagovornika načela enakosti, ki je državni organ za varstvo pred diskriminacijo. Lahko odda predlog za obravnavo diskriminacije ali pa se pred tem posvetuje s svetovalci zagovornika na brezplačni telefonski številki 080 81 80.
'Brezglave prepovedi ustvarjajo paranoične situacije in sejejo strah'
Muslimanske ženske so tudi zaradi načina oblačenja pogosto podvržene diskriminaciji, islamofobiji, sovražnemu govoru in celo sovražnim dejanjem. "V tem kontekstu lahko rečemo, da ne obstaja del oblačila, ki bi bil tako prežet s stereotipi in politizacijo, kot je muslimanska naglavna ruta. Osrednjega problema tukaj namreč ne predstavlja nošenje naglavne rute kot take, temveč vprašanje, kaj naglavna ruta simbolizira," pove Nadja Furlan Štante. Brezglave prepovedi, ki izhajajo iz nepoznavanja kompleksnosti tematike, pa, kot pravi, ustvarjajo paranoične situacije in sejejo strah, prepogosto pa se opravičujejo tudi z retoriko zaščite in dobrobitjo naroda.
Čeprav se osnova za izkazovanje verskih simbolov nahaja v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, je to še vedno v diskrecijski pravici posamezne države. "Mnenja glede uporabe verskih simbolov v javnosti že dolga leta dobivajo različne, celo nasprotujoče si epiloge tudi na sodiščih," priznava religiologinja.
Tudi v Evropi so se pričeli pojavljati zakoni, ki omejujejo nošenje verskih simbolov, predvsem muslimanskih pokrival. "V Franciji velja prepoved nošenja (sumljivih) verskih simbolov v šolah ter nošenje islamskih pokrival, ki zakrivajo obraz, na vseh javnih mestih. Podobno so v ustavo posegli tudi v Belgiji, Bolgariji, Avstriji ter na Danskem," našteje in doda, da tu v večini primerov ne gre za prepovedi nošenja naglavnih rut, temveč celotnega zakrivanja obraza z nikabom ali burko.
"Države imajo na tem področju široko polje proste presoje ob obveznosti nevtralno in nepristransko zagotavljati tudi izvrševanje raznih ver in prepričanj. Naloga države pa je vzdrževanje javnega reda in zagotavljanje soobstoja ver in strpnosti v demokratični družbi, posebej tudi med nasprotujočimi si skupinami, kar vključuje odnose med vernimi in nevernimi," še povzame varuh človekovih pravic.
