Današnja obravnava se je zavlekla krepko uro čez predviden čas, do petnajstih. S tem je sodišče ugodilo prošnji Miloševića in obrambe, ki sta zahtevala več časa za navzkrižno izpraševanje. Obramba pa napoveduje, da bodo Kučana ponovno povabili v Haag, tokrat kot pričo Miloševića. Kučana je dopoldne najprej približno dve uri izpraševalo tožilstvo, v nadaljevanju pa ga je navzkrižno zaslišala obramba, in sicer Milošević sam, za njim pa še pravni svetovalec Zvonko Tomanović.
Bivši predsednik je v svojih odgovorih podal svoje videnje okoliščin razpada nekdanje Jugoslavije, in sicer predvsem v obdobju od leta 1989 do leta 1991, ter večkrat utemeljil razloge, ki so Slovenijo vodili na pot samostojnosti. Miloševićevo tezo, da je razpad SFRJ in posledične vojne na njenem ozemlju povzročila Slovenija, je Kučan odločno zavrnil.
Po končanem zaslišanju tožilstva je okoli poldneva z navzkrižnim izpraševanjem bivšega slovenskega predsednika Milana Kučana začela obramba, to je obtoženi, ki se zagovarja sam.
T. i. prijatelj sodišča, pravni svetovalec Zvonko Tomanović, je v okviru potekajočega zaslišanja obrambe, ki ga izvaja Milošević, zahteval, naj Kučana pred sodišče znova pokličejo, vendar zaenkrat v tej smeri ni bila sprejeta še nobena odločitev. Da želi bivšega slovenskega predsednika še podrobneje zaslišati in mu postaviti vrsto vprašanj, za kar je potrebno več časa, kot ga ima na voljo danes, pa je dejal tudi Milošević. Kučan naj bi sicer Haag zapustil danes, saj ima obveznosti v Nemčiji že v četrtek.
Kučana je najprej zaslišalo sodišče
Skladno s prakso sodišča je z zasliševanjem priče - Milana Kučana - začelo tožilstvo. V središču pričanja so bila zadnja leta nekdanje Jugoslavije. Tožilstvo je zanimalo predvsem obdobje v letih leti 1989 in 90, ko je kriza v Jugoslaviji dosegla vrh.
Tako je bivši slovenski predsednik podal svoje razumevanje Miloševićevega govora na zasedanju Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije 30. januarja 1989, kjer je po oceni Kučana obtoženi že napovedal, da bo srbsko vodstvo uveljavilo svoj koncept izhoda iz krize, v kateri se je znašla SFRJ, ne glede na to, ali se bodo spoštovale institucionalne procedure. "Govor je Milošević še nadgradil pol leta kasneje, ko je na Kosovem polju napovedal, da bo srbski narod znova moral v bitko," je dejal Kučan.
"Ob spreminjanju slovenske ustave septembra istega leta, s katerim je Slovenija želela po legalni poti najti podlago za uveljavitev svojih interesov, pa se je napovedovanje, da bo Srbija uporabila vsa druga sredstva, še okrepilo. Januarja 1990 je slovenska delegacija zapustila 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ko so bila vsa njena dopolnila v smeri večje demokratizacije k jugoslovanski ustavi zavrnjena. Kongres je bil prekinjen in se ni več nadaljeval in to je pomenilo tudi konec SFRJ," je dejal Kučan.
V nadaljevanju je Kučan podrobno spregovoril o razorožitvi Teritorialne obrambe v Sloveniji maja 1990, o kateri slovensko vodstvo, takrat že po prvih demokratičnih volitvah, ni bilo obveščeno. Pri tem je bivši predsednik poudaril, da slovensko vodstvo o uporabi orožja sploh ni razmišljalo. Pojasnil je še, da so se razmišljanja o slovenski samostojnosti začela kasneje, v pripravah na plebiscit decembra 1990.
Tožilstvo je ob izpraševanju Kučana predvajalo tudi več različnih posnetkov in predložilo kar nekaj dokumentov, med drugim pa je predvajalo tudi Miloševićev govor v srbski skupščini, v katerem je ta ugotavljal, da konfederacija, ki jo je kot možno rešitev za skupno državo predlagala Slovenija, ni več država. "Sporočilo tega govora je bilo, da v primeru razhoda Jugoslavije Srbija ne bo pristala, da deli srbskega naroda, ki ne živijo na njenem ozemlju, ostanejo zunaj Srbije," je dejal Kučan.
"Rešitev srbskega nacionalnega vprašanja ponuja evropski koncept visoke stopnje zavarovanja pravic srbske manjšine zunaj Srbije, na kar pa srbsko vodstvo ni pristajalo, zato je napovedalo, da bo do sprememb meja prišlo tudi na silo," je v odgovoru na vprašanje tožilca Geoffreyja Nicea v uvodnem delu zaslišanja dejal Kučan.
Ker so se nasprotja v Jugoslaviji vse bolj poglabljala, sta Slovenija in Hrvaška poleti 1990 pripravili predlog za oblikovanje konfederacije, a ga je srbsko vodstvo zavrnilo. Januarja 1991 sta se zato sestali slovensko in srbsko vodstvo, med odmorom sta odšla Kučan in Milošević na sprehod.
"Dejal je, da gre Slovenija lahko iz Jugoslavije, da pa to ne velja za Hrvate, ker tam živijo Srbi," se spominja Kučan.
Kot je povedal Kučan, se je po osamosvojitvi Slovenije jugoslovanska vojska umaknila večinoma v Bosno, kjer so živeli Srbi. Kot je dejal, je iz odstavkov dnevnika nekdanjega predsednika predsedstva Jugoslavije Borisava Joviča jasno, kaj je bila tam njena naloga.
Milošević za razpad Jugoslavije okrivil Slovenijo
Milošević je med navzkrižnim zaslišanjem zavzel stališče, da je razpad nekdanje SFRJ povzročila Slovenija, saj je začela vojno in pri tem tudi napadla Jugoslovansko ljudsko armado (JLA), ki je nato le branila zvezno državo.
Takšno stališče je Kučan v odgovorih na vprašanja zavrnil. Poudaril je, da je Slovenija uveljavljala svojo pravico do samoodločbe, in sicer na praven in legitimen način. "Pri tem Slovenija ni ogrožala suverenosti in ozemeljske celovitosti Jugoslavije, saj je bila njen ustanovni element, brez Slovenija pa tudi Jugoslavije ni moglo več biti," je razložil Kučan. Slovenija ni posegala na teritorij drugih republik nekdanje Jugoslavije niti sosednjih držav, je še poudaril.
Bivši slovenski predsednik je tudi zavrnil navedbe nekdanjega ameriškega veleposlanika v SFRJ Warrena Zimmermana iz leta 1995, ki jih je omenil Milošević, in po katerih naj bi Slovenija začela vojno in to brez poskusa mirnega reševanja krize. "Ne drži, da Slovenija ni naredila nobenega napora za mirno rešitev," je poudaril.
"Po plebiscitu v Sloveniji decembra 1990, ko je postalo jasno, da sporazumnega razhoda ne bo, je slovenska skupščina vsem drugim poslala deklaracijo o razdružitvi, v kateri je predlagala miren razhod, dobila pa je le odgovor Hrvaške," je Kučan navedel le kot enega od dokazov. Ob tem je zavrnil Miloševićevo trditev, da je Slovenija imela možnost samoodločbe in da bi lahko sprejela zakon o odcepitvi.
Milan Kučan, ki med soočajem ni gledal Miloševića, ampak je odgovarjal sodišču je moral poslušati tudi pričakovane očitke o domnevnih vojnih zločinih v Sloveniji. Znane očitke okoli domnevnega streljanja vojnih ujetnikov na Holmecu je kasneje ponovila tudi Miloševićeva obramba oziroma prijatelji sodišča.
Trgovina z orožjem
Poleg očitkov o streljanju vojnih ujetnikov je po pričakovanju Milošević Slovenijo obtožil tudi trgovine z orožjem. Slovenija naj bi sodelovala pri oboroževanju Hrvaške in Bosne in Hercegovine, urila pa naj bi tudi teroriste s Kosova. Slobodan Milošević je naštel devet po njegovem ilegalnih kanalov preko katerih naj bi se oboroževala Slovenija in Hrvaška. Milanu Kučanu je celo očital, da je Slovenija ustavil parlamentarno preiskavo trgovine z orožjem. Sodišču je predložil nek dokument notranjega ministrstva in citat izjave Alije Izetbegovića, oba dokumenta naj bi dokazovala, da je Slovenija prodajala orožje Hrvaški in Bosni in Hercegovini.
Kučan na pričanje dobro pripravljen
Kučan je prvi slovenski državnik in tretji visoki politični predstavnik z območja nekdanje SFRJ, ki nastopa kot priča v procesu proti Miloševiću.
Kučan je v torek v Haagu povedal, da se je na pričanje dobro pripravil.
"Glede na to, da sem bil dolga leta sogovornik - praviloma polemičen - z obtoženim, in glede na to, da vem, kaj je o tistem času in o ravnanju Slovenije bilo napisano v srbskih časopisih, sem pričakoval, da se bo obtoženi v navzkrižnem zasliševanju osredotočal na ta vprašanja. Tako da, če pogledam na koncept zasliševanja, ni bilo nič takšnega, česar ne bi bilo mogoče vnaprej predvideti. Seveda, so podrobnosti, ampak podrobnosti so vedno odvisne od tega, na kakšen način se sprašuje. Jaz sem mojo nalogo razumel, da je treba sodišču pojasniti okoliščine, v katerih so se te stvari, ki so potem pripeljale do tragičnega razpada Jugoslavije, dogajale, da jim torej pojasnim moj pogled. Sodišče in tožilstvo o tem že zelo veliko vesta. Nisem razumel, da je moja vloga kogarkoli obtoževati, ali kogarkoli poniževati, komurkoli jemati kredibilnost, in jemati legitimiteto drugim republikam nekdanje Jugoslavije za uresničevanje njihovih interesov, seveda dokler so to počeli na načine in po poteh, ki so v civilizirani in demokratični družbi sprejemljivi. Ne ve, ali me še kdo misli povabiti sem za pričo ali ne. Ne vidim pa nikakršne koristi, da bi tu še pričal. Kar vem o tem sem povedal. Da bi bil v položaju, ko bi ponavljal ta stališča ali celo v položaju, ko bi moral uporabiti stavek, ki ga je uporabil predsednik Mesić, da na zatožni klopi ni Slovenija, se mi pa zdi škoda časa, živcev in seveda denarja s katerim to sodišče razpolaga,"
