Kalvarija Janka Pirca zaradi gojenja konoplje: pravico gre iskat na evropsko sodišče

Sodniško bitko je bil, da se je branil krive obtožbe. Nato, da je opral svoje ime. Nazadnje, da država prizna napako in mu vrne, kar mu je povsem po nepotrebnem vzela.

A namesto zahtevanih 10 milijonov evrov je sodišče v odškodninski tožbi Janku Pircu priznalo borih 10.000 evrov. Je to dovolj, če človeka preganjaš zaradi tega, ker je hotel pomagati hudo bolnemu sinu in partnerici, ga zaradi osmih sadik konoplje spremeniš v kriminalca, mu vzameš dobro ime, ga vržeš v pravosodni mlin, ki na koncu terja še družino in vse imetje, ki ga premoreš?

In navsezadnje - je to dovolj, da si vsaj pokriješ osem let sodnih bitk?

Janko Pirc je danes zaposlen v povsem običajni brežiški trgovini, že nekaj let je na novo zaljubljen, predvsem pa zadovoljen, da si lahko vzame čas in pomaga vsakemu, ki si to želi.

Edino kar manjka in kar si oče dveh otrok želi, je opravičilo za to, kar se je pred osmimi leti začelo na okrajnem sodišču. In prav zato se je pred štirimi leti podal v odškodninsko tožbo države.

Pot na sodišče se je začela po letu 2012, ko je na domačem dvorišču posadil osem sadik konoplje. Ker je bil razcveten črni trg za nakup smole za družino predrag, se je odločil da bo drugorojencu - hudemu sladkornemu bolniku in takratni partnerici, ki trpi za multiplosklerozo, pomagal sam. Zaradi tega mu je grozila celo desetletna zaporna kazen. In čeprav je leta 2014 kazalo, da bo oproščen - izvedenca z medicinske fakultete sta namreč med drugim v mnenju sodišču napisala, da konopljine substance ugodno vplivajo na spastičnost in bolečino pri bolnikih z multiplo sklerozo, ter da konoplja pri sladkornih bolnikih upočasni nastanek nevropatične bolečine -  je bil Janko Pirc pogojno obsojen.

"Mogoče je celo huje ko si zunaj in te imajo za kriminalca," je dejal.

Zato je težko dobil delo; če ga je že, pa se je zgodilo da ni bil plačan. Trpela je družina in ko še ta ni več zdržala pritiska, je Janko Pirc ostal sam. "Nikomur ne privoščim tega, da ne veš kako boš vstal, funkcioniral," pripoveduje.

Da ga je oprostilo vrhnovno sodišče, je trmasto dosegel sam. A če je sodnija porabila šest strani, da je priznala krivdo, jih je zdaj porabila kar 29, zakaj te krivde ne bi plačala. Vsaj primerno ne.

Kar je Pirca najbolj prizadelo, je, da so želeli na vsak način dokazati, da bi njegova družina razpadla v vsakem primeru - torej tudi če se mu nič od tega ne bi zgodilo, pravi. "In tu je še občutek razvrednotenja, ko govoriš z izvedencem, ki presoja koliko si čustveno utrpel," pravi Pirc in dodaja, da je njegov izvedenec za psihologijo, medtem ko sta imela sestanek, celo urejal papirje.

In navsezadnje: dosojenih 10.000 evrov odškodnine ne pokrije niti samih stroškov sodniščnih bitk zadnjih osmih let. Zato po večmilijonsko odškodnino odhaja na evropsko sodišče za človekove pravice, razmišlja pa tudi o kazenski ovadbi vpletenih za to da je bil sploh obsojen. Nekdo mora odgovarjati, vztraja.