V njem med drugim zapiše, da mediji lažemo in da je to hudo in ni prav. Prvi odziv je seveda lahko, da si malo užaljen (Moi? Jaz ne lažem.)
Drugi, da bi Tino Gaber malo spametovali in ji delili nasvete. Recimo, da ni fino in je ponavadi kontraproduktivno vse metati v isti koš in tako naprej. Ker pa to tako ali tako od vsega začetka počnejo vsi, predvsem moški, bi s tem padli v tako imenovani mansplaining. Gre za precej uporabljan angleški izraz, ki označuje "pametovanje" moških, prepričanih, da vse bolje vedo in da morajo o vsem poučevati druge, predvsem ženske.
Me je pa zaključek objavljenega, tak otroški pozdravček spomnil na nekaj, o čemer sem v zadnjem času nekoliko prebirala in razmišljala.
Če Irena Štaudohar – naslov njene knjige Kaj hoče ženska sem si sposodila za naslov članka – še verjame v ljubezen, v romantiko, in ji je prav vseeno, če je drugim to preživelo in "nekul" in mimo, in se mirno sprašuje, je lahko ženska hkrati svobodna, zaljubljena, srečna ... pa je medtem že odgnala nova generacija, ki gre še naprej in drugam, zelo po svoje. Slog, ki ga goji del ženske populacije od 20 do 35, 40 let bi lahko imenovali girlie slog, dekliški torej.
Poln "kufer" ima družbene skrutinizacije, če hoče rožnate srčke, če hoče poglobljeno lamentirati o torbicah, to tudi naredi. Če so Bridget Jones in njena družba v 90. iskali nasvete v bukvicah za samopomoč, so zdaj navdih stihi Taylor Swift in različne reference iz pop kulture. Če gre gledat Barbie, se ne rabi v lastnih očeh opravičevati in točiti potnih srag stiske, ali gre v resnici za subverziven film ali ne, ker koga briga, tudi če ni.
Konec je torej časov, ko si, če si dal kaj nase, gledal Tarkovskega pa črno-bele madžarske filme. Hollywoodskih pa ne, posebej blockbusterjev ne. (Da ne bo pomote, madžarski filmi, kot Čas se je ustavil Petra Gotharja in socialistična komedija Priča Petra Basca, eden najbolj smešno žalostnih filmov ever, so bili fantastični.)
Slog, ki ga del razlagalcev vidi tudi kot fetišizacijo infantilnosti pa je, če ga prav razumem, lahka izbira samo na videz. Je ravno tako poln trpljenja, in ker je zelo iskren, te naredi tudi zelo ranljivega.
Nič ne povezujem Tine Gaber s tem slogom. Razen v tem, da nekako od začetka javnost nagovarja na iskreno naiven način.
Že vse odkar se je prvič pojavila uradno s predsednikom vlade, jo slovenski javni prostor, ki gleda na ženske precej stereotipno, ostro sodi. Eden izmed vzrokov – ko se je pred leti podobno pojavila Urška Bačovnik, je bila mlada neznana lepotica. Ko se je pojavila Tina Gaber, je bila mlada znana lepotica. Nekdanja miss in influencerka, spletna vplivnica. Za mnoge kot nekakšen parveni, nad parveniji pa se je za zgražati. Zgodovinarka in esejistka Manca G. Renko jo je, denimo, primerjala z Meghan Markle, ženo britanskega princa Harryja.
Vse, kar je naredila, je bilo pospremljeno s slapom nasvetov, v smislu, da se ji odredi meje, da se jo malo umakne in tako naprej.
Seveda Tina Gaber dviguje obrvi z marsičem in ga tudi polomi.
Ko se je denimo v Parizu za uradno srečanje oblekla v palestinsko zastavo. Gesta solidarnosti, ki pa ima težavo. Je lahko precedens, ob tem se moraš vedno zavedati, da za tabo pride nekdo drug, ki se bo morda zavzemal za nekaj povsem drugega ... se oblekel v svastiko ali opremil z napisi za prepoved spolne vzgoje v šolah. Na primer. In če je enemu dovoljeno, mora biti tudi drugemu. Verjamem v to.
Gesta vsaj po svojem sporočilu ni bila tak faux pas, kot je bila na primer gesta Melanie Trump, ko je šla obiskat uboge otroke beguncev na ameriško-mehiški meji, ki so umirali, ločeni od svojih družin. Oblekla si je fino jaknico, zelo primerno za na teren, le da je imela na hrbtu napis: I really don't care, torej: Tole me zares ne briga. Takrat sem razmišljala, pa ne samo jaz, ali ima Melania tako odbit smisel za humor, za subverzivno ali je le brezbrižna in neumna.
Ampak na koncu, kot je že sama rekla, I really don't care. Jo bo pa Melania v primerjavi s Tino v javnosti vedno bolje odnesla. Ker je daleč, ker je tiho. Ker ve, kot bi rekli v patriarhalnem jeziku, kje ji je mesto. In je zato dama, čeprav se je poročila z enim izmed verjetno najbolj ogabnih in groznih moških naokoli. Ki pa je zelo bogat. In če je njej všeč, nas to nima nič brigati.
Bolj problematično je sicer spet na videz hvalevredno sodelovanje pri odpravljanju poplavnih nesreč, skupaj z organizacijo IPO, Internacionalno policijsko organizacijo, ki nima ničesar s policisti, ima pa menda z nekaterimi krogi okoli predsednika Srbije Vučića.
Če se vrnemo v Pariz in je bilo komu malo nadrealistično gledati Tino Gaber zraven Macrona, se mora seveda spomniti, da so morali starši mladega dijaka Emmanuela prešolati, ker je imel razmerje s svojo 24 let starejšo učiteljico, danes gospo Macron. Šlo je za vedenje na meji zakonitega.
Ampak brez moraliziranja. Zgražanje je res odveč, redundantno, v svetu, kjer bo morda spet vladal Trump, kjer je novi predsednik tretjega najmočnejšega gospodarstva v Latinski Ameriki Argentine človek, ki so mu glavni svetovalci njegovi psi. Ki mu zaenkrat, blago rečeno, svetujejo res neprijetne stvari. Geert Willders pa je zmagal na Nizozemskem. Svet se čudno krivi.
Veliko kritik Tine Gaber sicer nima zveze z vsebino njenega dela in pojavljanja. V veliki meri gre v nos, priznali si to ali ne, ker je ženska. In to še celo, kot je v Mladini zapisal Luka Volk, samozavestna ženska. Ali ima tudi emancipatorni potencial, je že tema širše razprave. Gre za mizoginijo, posmehovanje in zaničevanje, ko gre za spol.
Vloga njenega partnerja, predsednika vlade
Robert Golob od vsega začetka zveze, ko je postala javna, kot da partnerico še spodbuja, prav gotovo pa je ne ustavlja, ko gre za javni angažma. Drobne stvari, če držijo, samo še potrjujejo to njegovo pozicijo, ki je v marsičem izjemno pomembna in dobrodošla. Nekateri so se zgražali, ko se je menda ob finalu Lige prvakov premier presedel v ženski VIP prostor, ker njegova partnerka ni dobila sedeža v zanj rezerviranem "pomembnejšem" VIP prostoru.
Ob tej gesti se je treba samo spomniti, da je finale Lige prvakov potekal v Istanbulu. V kraju torej, kjer so predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen javno ponižali, ko med uradnim pogovorom s turškim predsednikom za njo stol sploh ni bil predviden.
Zaščita živali
Največ pripomb in (zasluženo) ostrih kritik o nepotizmu, konfliktu interesov je bilo izrečenih ob začetnih nerodnih, slabo izpeljanih poskusih vključevanja Tine Gaber, v, kot je bilo videti, tudi procese odločanja. Predvsem na področju zaščite živali. Ki je zdaj, tudi zato, že mesece tarča izjemno ostrih odzivov dela strokovne in laične javnosti.
Saj so bili zabavni komentarji ob nedavni nogometni tekmi med Slovenijo in Kazahstanom. Igrišče je bilo menda kot njiva, komentatorji pa so se zafrkavali, da bo zdaj prišla inšpektorica in kakšnega igralca odvzela iz igre, ker je blaten.
Je pa to seveda del podcenjevanja in posmehovanja področja varovanja živali, na kratko, trpljenja živali, ki je sicer vseprisotno v medijih. Ko je bil sprejet zakon, ki je po vsebini zagotovo zelo nujen, je bil napisan ponekod pomanjkljivo. Gre pa za zakon, ki bi moral biti, kot radi rečejo pravni strokovnjaki, vodotesen, ravno zato, ker je bilo pričakovati, da bo zelo napadan.
Moram pa priznati, da vseeno kar z osuplostjo spremljam, kako privoščljivo, orgazmično skoraj uživa zdaj del javnosti in velik del medijev, ko lahko kričijo in s prstom kažejo, kaj je vse šlo domnevno narobe v nedavnem primeru odvzema živine. Gnev in ogorčenje, zgodba nacionalnih razsežnosti in pomena. In tudi je, samo ne na način, kot jo sedaj pelje velika večina medijev. Žal.
Že dikcije poročanj, ta "zafrkancija", ki je usmerjena, saj razumem, k meščanom, ki da ne razumemo, kaj pomeni malo blata, je grozna. In tudi ne drži. Sami kmetje so potrdili, da razmere za živali niso bile dobre, niso bile samo malo umazane. Kdor na ta način piše o trpljenju živali in spodbuja razumevanje vsega, kot da gre za kaprice razvajenih žensk, ga je po mojem lahko sram. Ker tako ščiti tiste kmete (pa ne samo kmete, tudi druge lastnike živali), ki z živalmi delajo slabo, ki jih puščajo v trpljenju, lakoti in tako naprej, do smrti včasih. Vse to ni pomembno, glavno da se malo "hecamo" in "zafrkavamo". Ker kmetje so pa besni in bodo čisto znoreli, če teh krav ne bo nazaj ... In to kmetje, ki so že večkrat dobili opozorila zaradi slabega stanja živali. Težko si predstavljam, da bi takšen kraval in histerijo zganjali ob primerih, kjer bi jo res morali, razkrivanju recimo, kako so v neki vasi, ne tako daleč od Ljubljane vsi samo šepetali o nekem hlevu groze, kamor so kmetje vozili svoje odslužene in na smrt prestrašene konje, kjer so jih na črno klali. Teliček do vratu v blatu in dreku? Pa kaj, saj ne gre nikamor, in če ni nevarnosti za človeka, torej dokler bo njegovo meso užitno, v čem je problem? Si lahko vsi ti zabavljači in od gneva spačeni kritiki za trenutek predstavljajo strah in trpljenje živega bitja? V resnici mislim, da ne.
Antropocentričen pogled je globoko zasidran in žival večino zanima le kot lastnina, (ki da so jo sedaj napadli, tudi zato tak gneven odziv) in kot kos mesa na krožniku. Grozno je, da se pri tem blati in skuša očrniti tudi take organizacije, kot je Društvo za zaščito konj. Ki se mora skoraj zagovarjati, kot da so nekakšna zelo sumljiva združba. Ob vsem izjemnem delu, ki ga opravljajo že leta in leta. Grozno je tudi, da ton poročanja še spodbuja kot dovoljeno slabo in grdo ravnanje z živalmi.
Žal je ob vsem občutek, da so gnevni odzivi na zaščito živali (pa tudi na marsikatero okoljsko temo), na vse "mehke" teme, še hujši, ker jih podpira Tina Gaber. Če Tina Gaber želi in jaz verjamem, da je tako, stvari, za katero se zavzema, res dobro, je na mestu razmislek tudi o tem.
Predvsem se mi zdi pomembno, da ni naivnih, prostodušnih ... saj na koncu vsi dobro mislimo, prostostrelskih akcij. Da je vse v skladu z zakoni, do zadnje pike in vejice.
No, pa spet delimo nasvete ...
