In memoriam

Da, njemu. Še danes ne dojamem. Tako iznenada je bilo. V noči s sobote na nedeljo se je ustavilo njegovo veliko srce. Z njim je umrla njegova dobrodušnost, utihnil njegov značilen gromki smeh, zaprle so se navihane oči, odšel je pravičnik, empat, dobrodelnež. Pronicljiv sogovornik. Dober prijatelj, ki se ni nikdar vsiljeval, a je bil vedno tam. Dober poznavalec vremena, novinar, radijski napovedovalec, ki je Dolenjcem prek radijskih valov dvigoval voljo in kotičke ustnic, ki je vedno trdil, da slabega vremena ni, ki je podrobno spremljal moč vetra v igri z drevesi, število dežnih milimetrov in snežnih centimetrov. Ki je bil vedno pripravljen šaljivo povedati, kdaj ne kositi, kdaj pripraviti lopate. V oddajah 24UR in na cesti. 

"Daj, nehaj, japajade ..." je zmeraj rekel, ko si ga spoštljivo nazival ... Jaz sem "Dolenjček, Podgurc", je pribil. In za nameček še ... "Kuga je, kje pa si ti!?" 

Kje si TI, se sprašujem od nedeljskega zgodnjega popoldneva, ko sem izvedel, kaj je ... Začeli so zvoniti telefoni, poslušal sem besede: "Ne zafrkavaj se. Kaj, resno? Kako je to mogoče, če pa je še včeraj ... Ja, če sva bila pa zmenjena ... Pa to ne more biti res ..." In ne neha se ... Robi, ne neha se. Toliko ljudi si poznal, toliko ljudi je poznalo tebe, toliko lepega in dobrega si naredil, tako si znal ... Zato se ne bo nehalo nikoli. Nikoli ne boš pozabljen. 

Te dni se vrtijo filmi ... Otrok. Kakšen je bil, kako se je smejal ... kaj je špičil ... Sošolci, srednješolci so me klicali ... rokometaši ... igral ga je ... bil dober v svojih vrstah, a je njegovo športno pot prekinila strgana Ahilova tetiva. 

Še zdaj ga vidim v tistem njegovem twingu z odprto streho in kodrave lase, ki so plapolali nad sončnimi očali, obsijani s soncem. Še ko je kdaj začelo deževati, je rekel: "Sej se ne boš stopil ... saj bom zaprl ... naj pada še malo ..." 

Še zdaj ga slišim ob jutrih na – takrat meni – konkurenčnem radiu Max in kasneje radiu Krka ... Dobrovoljen smeh navsezgodaj, energija v glasu, ki smo se je poslušalci nalezli ... zdrava konkurenca, ki nas je vse gnala, da smo delali bolje, da smo bili bolj raziskovalni, da smo hoteli biti hitrejši, prvi ... 

Še zdaj se ga spominjam leta 2001, ko me je klical in rekel: "Ne rini na Val 202, na POP-u nujno rabimo novinarje, ki znajo res delat, se obrnit. Delamo radijske novice za 25 radijev po Sloveniji. Te zanima? So spraševali ... rečem, naj te pokličejo?" In so. In potem sva prvič delala skupaj. Od 4. ure zjutraj do poznega večera, kadarkoli, če je bilo še tako napeto, je bil smeh, šale, pa na – kot je temu rekel – baklo in kofe sva hodila ... da sva zbrala misli ... 

Še zdaj ga vidim v živo, v tistih njegovih pohodnih čevljih, brezrokavniku, s švic trakom na čelu ... kako hodi po gozdu, kako ga ni ničesar strah. Kako nagovarja srne, se dotika dreves, kot bi zbiral njihovo energijo ... Čisto svoje poti je imel, ko je bil sam ... in redki vemo, da ko je bil sam, je bil kot v transu, postal je asket, se znal umakniti, ne dvigniti telefona – razen za dober posnetek ... Pa da je znal biti zamišljen in mu je bilo, kljub temu da je imel rad ljudi in ljudje njega, lepo biti čisto sam. Tako je tudi živel zadnje desetletje ... tam na Dolenjskem, nad Malim Slatnikom, v kraju Hribi. Med trtami, travniki, nad potočkom, med čebelami, sadnim drevjem, med gozdnimi živalmi, ki so ga hodile gledat do terase, je pripovedoval. Je rekel kdaj ... "nisem se javljal, ker sem bil v svojem svetu ... zdaj sem nazaj ... povej, Đani," ... ali pa .... "kuga je, Muha ... kaj rabiš, al si izvedel kaj novega?" ... 

Še zdaj ga vidim, kako se je znal pogovarjati, na primer ukvarjati z otroki s posebnimi potrebami na OŠ Dragotina Ketteja v Novem mestu. Večkrat sva se srečevala tudi tam na raznih prireditvah, predstavah, ki so jih pripravljali navdušeni ... Vedno jim je bil na voljo, vedno jim je pomagal, tudi pri zbiranju denarja za obnove, za pripomočke, sladoled sva jim vozila ob koncu šolskega leta ... Širok nasmeh je imel vedno ... srečen je bil , če jih je lahko razveselil ... 

Še vedno ga vidim, kako je k meni domov ali na POP pripeljal jajca, jagode, celo kure ... karkoli so okoliški kmetje pridelali, pomagal jim je prodati robo. Centa nimam in nočem od tega, je rekel. Da le prodajo ... rad je pomagal vsakomur. Ogromno empatije je imel ... 

In še zdaj mislim, kot da bo spet pripel v redakcijo in zatulil tisti svoj značilni DAAAAAAAN ... in označil vse s sebi značilnimi nadimki ... stresel kakšno informacijo, pomodroval v kadilnici, dal iz sebe jezo zaradi dogajanja, na telefonu kazal posnete krošnje v vetru, mavrice v dežju, koliko snega ima, kako visok je njegov potok danes ... In pokazal današnjo bero jurčkov ... takih majhnih, čvrstih ali kakšnega kapitalca, hkrati pa povedal, da je že skuhal gobovo župo ... 

Niti članka več ne bo objavil na svoji spletni strani Dolenjskanews.com, kjer je upravnik strani v nedeljo, 10. septembra 2023, objavil Robijevo črno-belo fotografijo in zapisal: "Globoko pretreseni in žalostni vam sporočamo, da je umrl naš urednik, novinar in velik prijatelj Robi Erjavec. Star je bil 52 let." 52 in točno dva meseca. 

Še zdaj se mi zdi, kot da ga bom lahko, preden skupaj stopiva pred kamere, spet šaljivo zbadal z vremenskim šarlatanom, kot se je sam o sebi pohecal ... Še kar ne verjamem, da je res umrl. Ko pa berem za seboj napisane besede, me je groza, da je res ...

V petek je, za minuli vikend, v zadnji vremenski napovedi napovedal poletno, suho, sončno vreme ... ne vedoč, da se to nedeljo ne bo zbudil. A imel je prav. Bila je taka. Zunaj. Torej le ni bil vremenski šarlatan. Ni pa vedel, da bo za nas navznoter ta nedelja črna, težka, žalostna. A tega mu ne bomo nikdar očitali ...

Moram, Robi, še tole ... verjamem, da nas gledaš zdaj. Mrazi me, ko se spomnim enega od številnih zafrkantskih momentov v redakciji ... ko sva se s Petro hecala, na kateri strani Tankove slike hoče biti ... pa je z drugega konca mize značilno šaljivo pripomnil: "Tiho, šmrkavca ... da ne bom jaz tam prej visel kot vidva ..." Imel si prav ...

Mater, a si res moral iti? 

Robi, Roberto, Rujavc ... srečno pot! Hvala ti za vse. 

Jani Muhič