Stroka: Direktor policije bi moral zavrniti Hojsa, politika mora ukrepati

"Je pa zdaj na politiki, da ne dopusti prekoračitev mej glede usmerjanja in nadzora nad policijo. Ker so te meje zelo občutljive, saj gre za največji in najbolj pomemben in najbolj represiven organ v državi," opozarja Žaberl, ki je bil nekoč tudi sam direktor Urada za policijo in druge varnostne naloge, tako da do obisti pozna zakonodajo na področju nadzorov. Ker je očitno, da se v. d. generalnega direktorja policije Andrej Jurič ne bo uprl nezakonitim ukazom, lahko nezakonito početje ministra Aleša Hojsa, po njegovem mnenju, prepreči samo politika. Ravno zato, ker policija nima stalnega vodstva, vsi na ključnih položajih so samo vršilci dolžnosti. "Imamo neko začasno vodstvo, v vseh pomembnejših organizacijskih enotah policije. Kar je seveda slabo, slabo za vodenje," pravi.

Trenutni prvi mož slovenske policije Jurič ne posluša uslužbencev policije, niti strokovne javnosti, ki ga opozarja, da izvaja nezakonite usmeritve. "Te usmeritve sploh ne bi bile problematične, če ne bi vsebovale naročila generalnemu direktorju, katere konkretne nadzore konkretnih kazenskih postopkov naj policija opravi. To naročilo je sporno z dveh vidikov – ker omenja konkretne kazenske primere in pri vseh teh gre za politični razlog, ne pa za strokovno podlago. In to pomeni, da je direktorju naročil nekaj, o čemer odloča on kot predstojnik organa, torej katere vrste nadzorov in katere stvari bodo nadzirali. V bistvu je minister prevzel funkcijo vodenja, torej funkcijo generalnega direktorja policije. Pri nas pa notranjega ministra, ki bi vodil policijo, ne poznamo. In drugo – s tem, ko je minister naročil, katere konkretne kazenske primere naj policija nadzira, je v bistvu posegel tudi v avtonomijo državnega tožilca," razlaga Miroslav Žaberl.

Namreč, kot opozarjamo že od petka, ko smo razkrili sporne usmeritve ministra, zakonodaja pravi, da minister ne more odrejati nobenih revizij za kriminalistične preiskave, ki jih usmerjajo in vodijo tožilci. In vse preiskave Nacionalnega preiskovalnega urada, ki si jih je Hojs vzel za tarčo, so vodili in usmerjali tožilci. "Državni tožilec je gospodar postopka v trenutku, ko je obveščen o kaznivem dejanju. In v takšnih primerih minister nima nobene pristojnosti več, da usmerja predkazenski postopek. Tožilec je tisti, ki bi lahko, če je bil nezadovoljen z delom policije v konkretnih primerih, zahteval, da policija zbere dodatna obvestila ali dokaze," pojasnjuje Žaberl. Je pa tudi njega presenetil preveč medel odziv vodstva tožilstva, saj gre po njegovem mnenju tudi za poseganje v delo tožilstva.

 Iz Urada generalnega državnega tožilca pa: "Za delovanje pravne države je ključno spoštovanje veljavnih predpisov in delovanje izključno v mejah predpisanih pristojnosti, v skladu s tem tudi pričakujemo, da se delo državnih tožilcev in ocena delovanja državnega tožilstva izvaja skladno z Zakonom o državnem tožilstvu in da to počnejo izključno organi, ki so za to pristojni. Hkrati pa tudi sami ne posegamo v pristojnosti drugih institucij," so zapisali. In dodajajo, da generalni državni tožilec nima ne pooblastil niti pristojnosti, da bi ocenjeval delo in nadzorstvene ukrepe, ki jih v sklopu svoje pristojnosti uvede minister za notranje zadeve.

Prvi mož slovenske policije Jurič noče pojasniti, zakaj ignorira člen zakona, ki ministru ne dovoljuje revizije preiskav

V. d. generalnega direktorja Andrej Jurič se izmika našim vprašanjem, kako si razlaga zakonodajo, kjer piše, da minister nima pristojnosti nad preiskavami, ki jih vodi tožilstvo. To namreč pomeni, da tudi Jurič ne more izvajati nezakonitih usmeritev. Prav tako tudi nadzorniki ne morejo  opravljati nezakonitega nadzora nad kriminalističnimi preiskavami, saj bi to pomenilo, da tudi oni delajo nezakonito. In nenazadnje, nezakonito potem dela tudi generalni direktor Direktorata za policijo in druge varnostne naloge Lado Bradač. To so ljudje, ki bi morali biti v prvi vrsti varuhi zakonitosti vseh postopkov v policiji – ne da delajo po navodilih politike. Med uslužbenci policije so vse glasnejše govorice, da si vsi skupaj zaslužijo kazensko ovadbo zaradi zlorabe uradnega položaja, od ministra do Juriča in Bradača. 

Za primerjavo – ko je nadzor nad delom NPU pred leti izvajal Robert Mravljak, je v poročilo o nadzoru po naših neuradnih informacijah zapisal, da ne more ocenjevati predkazenskih postopkov, ki jih usmerja tožilstvo. Pri tem se je skliceval na strokovno avtonomijo Nacionalnega preiskovalnega urada in zavzel stališče, da to lahko ocenjujejo le tožilci, ki so usmerjali posamezne preiskave. Nadzornik se je torej skliceval na isto zakonodajo, na katero zdaj opozarja vsa stroka, samo direktor policije nič ne vidi in nič ne sliši. 

Jurič namreč ne želi pojasniti, kaj ga vodi k temu, da krši zakonodajo. "V. d. generalnega direktorja policije se je odločil, da bo nadzorna skupina, ki že izvaja strokovni nadzor nad delom NPU, preverila tudi aktivnosti policije v primerih preiskave suma storitve določenih kaznivih dejanj. Preverili se bodo ukrepi policistov, ali so policisti celovito o sumih obveščali pristojnega tožilca ter ali so ravnali skladno z njegovimi usmeritvami," so nam včeraj odgovorili s policije. Direktor Jurič še vedno ne razume, da ministrovi "nepristranski" policisti pač ne morejo preverjati postopkov, ki jih po zakonu lahko preverjajo le tožilci.

Ministrovo domnevno nezakonito početje podpira tudi predsednik vlade

Čeprav vsa stroka govori drugače, predsednik vlade Janez Janša še naprej podpira ministra Hojsa, saj je včeraj na Twiterju zapisal, da je zakonska dolžnost ministra, da odredi revizijo postopkov v očitnih primerih pometanja velikega kriminala pod preprogo. Vik in krik vpletenih zgolj dokazujeta, da je bil skrajni čas, je zapisal.

Oba z ministrom govorita o zakonski dolžnosti, ki v resnici sploh ne obstaja. "Minister ocenjuje, da so na podlagi dosedanjih notranjih in zunanjih (formalnih in neformalnih oblik) nadzorov nad delom ali v povezavi z delom NPU potrebni ukrepi, s katerimi se bo preverila ustreznost delovanja NPU in njegovih preiskovalcev," so med drugim sporočili z Ministrstva za notranje zadeve. "V konkretnih zadevah je treba ponovno preveriti, ali so preiskovalci preverili vse naznanitve kaznivih dejanj, v posameznih primerih ukrenili vse potrebno za preiskavo sumov in o ugotovitvah celovito in korektno obveščali državnega tožilca, ki je na podlagi ugotovitev policije sprejel ustrezno tožilsko odločitev," pravijo na notranjem ministrstvu. Enako kot prvi mož policije Jurič tudi minister Hojs povsem ignorira 4. člen zakona, ki mu prepoveduje, da bi počel vse to, kar našteva v odgovoru. 

Še enkrat – politika ne more preverjati, o čem vse so preiskovalci obveščali tožilce, to lahko počne samo tožilstvo, ki lahko kadarkoli zahteva od policije še kaj več, kot dobi, in preverja popolnoma vse, kar želi. Ne more pa si te pravice vzeti minister. V kabinetu ministra med drugim sporočajo, da je nujno odpraviti vsako senco dvoma na delo policije. Preiskovalci pa zahtevajo pojasnila, o kateri senci dvoma za preiskave, ki si jih je izbral minister, je govora. Kdo dvomi in o čem dvomi? In na podlagi česa dvomi? Kaj je podlaga za takšne izjave in obtožbe dela NPU? Katere ugotovitve? Kdo je ugotovil kakšne nepravilnosti pri teh preiskavah in kdaj? Kdo je opravil kakšen nadzor, iz katerega bi izhajale te utemeljitve in dvomi v strokovnost dela in "nepristranskost" preiskovalcev?

To so hude obtožbe, ki jih za konkretne "politične" preiskave že ves čas širi izključno samo stranka SDS. Ne stroka. Ne tožilci. Zdaj pa je mnenje Hojsove stranke podlaga za revizijo preiskav. To je treba ustaviti, so enotni zaposleni na policiji in strokovna javnost. Opozarjajo, da Nacionalni preiskovalni urad ni običajna policijska enota, ampak je strokovno in operativno avtonomna institucija. Zato je ta status  treba spoštovati, pravijo, sicer se tudi v tem delu kršijo zakonske določbe.