Česa me je naučila korona – izolacijski premisleki

Drži, vsi se lahko okužimo in (bolj ali manj resno) zbolimo, a vsi nimamo enakega dostopa do zdravstvene oskrbe in obravnave, vsi v karanteni in izolaciji ne moremo brezskrbno preizkušati novih receptov, objavljati sreče, ki jo delo od doma prinese, niti se vsi otroci ne morejo brezskrbno izobraževati na daljavo.

 Neenakosti, ki jih je korona (znova) razkrila

Še tedne nazaj je veljalo, da je vsak od nas središče svojega sveta, zamejenega z našimi individualnimi željami in interesi. Nismo bili povezani v nič, kar nas ne dela še boljše, še uspešnejše, vse se pač mora splačati, ker nobeno kosilo ni zastonj. Ko je virusno tveganje od nas zahtevalo, da svoj fokus spremenimo in v običajno miselno matriko vnesemo še skupnost, se je zgodilo, kar se primeri v vsaki krizi – neenakosti med nami se razgrnejo in potencirajo.

Pozvani smo bili, da ostanemo doma, delamo od doma, se samoizoliramo, ne družimo z nikomer zunaj naših gospodinjstev in skrbimo za ustrezno higieno – rok, kašlja in kihanja. Predlagani ukrepi, ki nedvomno najbolj in najhitreje pomagajo preprečevati nevarno širjenje virusa, so se samo na prvi in najbolj naiven pogled zdeli oblastniško darilo za vse tiste, ki so pred tedni in meseci prej tako popularno izgorevali. Njim tedni in meseci, ki so pred nami, ne predstavljajo dnevov polnih strahu za preživetje, strahu pred izgubo delovnega mesta (trenutno brezposelnost na dan narašča v stotinah), prihrankov ali strahu pred življenjem s tistimi osebami, s katerimi v karanteni pač moramo prebivati. Oni bodo morda v tem času napisali kakšno knjigo, organizirali dopust za čas, ko bo to vse mimo in vmes obsedeno polnili dostavna okna spletnih trgovcev.

Naročeno nam je bilo, da moramo v teh dneh misliti na druge, na tiste druge, na katere v času, ko nad nami ne preži virus, sicer gladko pozabljamo in si jih odrivamo izpred oči: na starejše, na bolne, na vse tiste, ki so v kapitalizmu sicer neuporabni in predstavljajo, kot se temu reče, zgolj breme za zdravstveno blagajno. Težko je razmišljati o njih, če te preveva vsemogočnost lastnega imunskega sistema, mar ne?

V zadnjih dneh smo lahko večkrat poslušali, da bo karantena na preizkus postavila večino partnerskih in družinskih odnosov – ne, nasilnih odnosov trpinčenja, ustrahovanja in zlorab, v katerih trpijo večinoma ženske in otroci, nič ne postavlja na test, ker so v resnici del vsakdana tisočih družin naše države. Nenadna situacija, ko so ljudje primorani biti doma (dom, kot vemo, za ženske predstavlja najbolj nevarno območje njihovih življenj), je za mnoge žrtve nasilja zato še težja. Nevladna organizacija ki otrokom ponuja brezplačno številko za pogovor o stiski, beleži visoko rast klicev, ki so posledica nesoglasij v družini in še bolj potenciranega nasilja nad ženskami in otroki.

Tisoče otrok med nami živi v domovih, ki jih bodo posledice karantene pahnile še v večjo lakoto in revščino - kaj torej sporočamo njim, ko jim kažemo posnetke pravljičnega šolanja od doma? Kako lahko pričakujemo, da se bodo njihovi starši ali pa kar otroci sami (ob družbi, ki smo jo vsi skupaj zgradili že pred korono) izpostavili in prosili za pomoč; za topel obrok; za delujoč računalnik; za priključitev optičnega omrežja? Mar ni vse to delo oblasti, dolžnost lokalne in nacionalne politike, jih mi ne bomo merili ravno po tem kaj so storili predvsem za tiste, ki jim je danes najhuje?

Res, težko je (po)misliti na druge, če smo se profesionalizirali v prodajanje sebe. Težko nam je mar za tiste, ki bi virus težje preboleli, če nam je že običajno vseeno, kaj se dogaja na mejah naše Evrope (ob grško-turški meji) ali pa za vojne, ki se med svetovnimi velesilami odvijajo na ozemljih sveta, ki smo mu kar sami rekli tretji.

Česa nas je (lahko) strah?

Čeprav je koronavirus primarno prikazan kot javnozdravstveni problem, je jasno izpostavil problematiko dosedanjega ustroja delovanja vseh večjih družbenih institucij in sistemov: od digitalnega izobraževanja, v katerem otroci brez računalnika (takšnih gospodinjstev naj bi bilo v Sloveniji okoli pet tisoč) ali v domu z izklopljeno elektriko pač ne morejo sodelovati, prek neznosne lahkotnosti (re)produciranja lažnih novic, ko smo vzdihovali ob obujeni živalski raznovrstnosti v beneških kanalih (ki je, mimogrede, identična času pred korono), pa vse do različnih stranpoti, ki smo jih ubirali, všečkali in delili, ker je nedvomno lažje verjeti, da se "dogaja očiščenje sveta, na vseh nivojih", da "je bila januarska gripa hujša od prebolevanja virusa", pa vse od nenadne silne želje, da se družimo tako "v živo", na prostem, med športom, kot da naši odnosi in njihova trdnost že davno niso merjeni skozi slikovne dokaze na družbenih omrežjih in spremljajoče duhovno-duhovite opise teh slik?

Ali smo v teh tednih že videli dovolj, da bomo dokončno dojeli, da morajo biti kvalitetne javno zdravstvene storitve temelj vsake demokracije? Da je pravica do domovanja, v katerem smo siti, na toplem in nas ni strah, nujna za izvrševanje samoizolacije? Da država ni svobodna (ne glede na to, kdo jo za tako okliče), če v njej par deset milijonov ljudi nima urejenega zdravstvenega zavarovanja in bo zaradi visoke cene privatiziranih zdravstvenih storitev virus prebolevalo stran od zdravniškega nadzora?

Po drugi strani iz držav, kot so Španija, Italija in Velika Britanija, prihajajo novice o nacionalizaciji sektorjev (letalskih družb, železnic) in storitev (privatnih bolnišnic), ki so za boj proti epidemiji potrebni. In veliki proizvodni obrati, ki so razdrobljeni po vsem svetu, da nam omogočajo sodobno globalno zahodnjaško kolonijo ali pa manjša podjetja, ki morajo kapital in lastniški dobiček še vedno postavljati pred zdravje delavcev in njihovih družin? Kdo so delavke in delavci v teh obratih, od kod prihajajo, kako živijo? Kako lahko najbolj ranljivi člani naše družbe sodelujejo v tekmi za zalogo toaletnega papirja in hrane, če si že s svojimi običajnimi plačami, v običajnih pogojih, hrano komajda privoščijo?

Virus je priložnost, pa ne za osebno in zasebno rast vsakega izmed nas posebej (v zadnjih desetletjih smo zrastli do meje možnega), ampak za začetek izgradnje skupnosti – alternativnega mišljenja in delovanja, ki bo to skupnost in njene najbolj ranljive dele najprej priznavalo, nato upoštevalo in jim na koncu še ustrezno pomagalo. To je v resnici naša dolžnost, že od časa davno pred korono. Res nas je lahko strah samo, če se iz vsega tega (spet) ne bomo naučili ničesar.