Strokovnjaki opozarjajo: zaradi glivične bolezni človeški ribici morda grozi nenadno izumrtje

Človeška ribica, simbol kraškega podzemlja in pomemben del naše zgodovine in kulturne dediščine, je v Sloveniji zaščitena od leta 1951. Ker je njen življenjski prostor skoraj nedostopen celo jamarjem, jih najlažje preučujejo v laboratorijih, predvsem na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete in Jamskem laboratoriju Tular.

Herpetolog Nino Kirbiš in strokovnjaka za človeške ribice Rok Kostanjšek ter Gregor Aljančič so med raziskovanjem naleteli na novo nevarnost: ne samo, da človeško ribico počasi, a nepovratno zastruplja onesnaževanje podzemnih voda, nepredstavljiv je tudi obseg okužbe glivične bolezni oz. hitridiomikoze, opozarjajo.

Hitridiomikoza je v svetu poznana od leta 1998, povzročajo jo hitridne glive vrste Batrachochytrium dendrobatidis (Bd) in njene sorodnice. V tem času je povzročila masovni upad dvoživk po vsem svetu in je poleg uničevanja naravnega okolja trenutno prepoznana kot največja grožnja biodiverziteti vretenčarjev. Strokovnjaki domnevajo, da bolezen izhaja iz Azije, od koder se s človeško pomočjo hitro širi po vsem svetu. Dokazano se pojavlja pri več kot 500 vrstah dvoživk in je odgovorna za izumrtje več kot 200 vrst. Glivična bolezen preživi v krajih, kjer je temperatura med 4 in 25 °C, kar pomeni, da tudi v Sloveniji lahko prizadene prav vseh 20 avtohtonih vrste dvoživk, vključno s človeško ribico.

Poleg osnovne oblike bolezni Bd, ki se je po svetu prenesla predvsem s trgovino z dvoživkami za potrebe prehrane in teraristike, se je v letu 2013 na Nizozemskem pojavila mnogo agresivnejša oblika bolezni, ki jo povzroča vrsta gliv B. salamandrivorans (Bsal). Ta je v nekaj letih povzročila izumrtje 90 odstotkov populacije močeradov na Nizozemskem, od tam pa se je z vodnimi tokovi in pticami prenesla naprej po Evropi. Trenutno je bolezen že potrjena v vseh sosednjih državah razen Hrvaške, zato jo je v osnovni (Bd) ali agresivnejši (Bsal) obliki prej ali slej pričakovati tudi v Sloveniji, opozarjajo strokovnjaki.

Glivica prizadene kožo, ki opravlja vlogo dihal in izločal

Glivica prizadene kožo, ki pri dvoživkah poleg zaščitne funkcije opravlja tudi vlogo dihal in izločal. Okužba zato pri neodpornih vrstah, med katere lahko uvrstimo večino naših dvoživk, praviloma privede do izčrpanosti, podhranjenosti in smrti. Zaradi anatomskih značilnosti, prilagoditev na podzemski način življenja in omejene razširjenosti je človeška ribica še posebej izpostavljena novim boleznim. Glivična bolezen je zelo invazivna in ob njenem nezadržnem širjenju po Evropi lahko kaj kmalu doseže tudi podzemsko okolje človeške ribice. Kljub navidezni izoliranosti je kraško podzemlje preko padavin in ponornih vodotokov namreč tesno povezano s površinskim okoljem, bolezen pa se v jame lahko razširi tudi preko okuženih površinskih dvoživk, ki se na vhodnih delih jam pogosto razmnožujejo ali prezimujejo.

Bolezen, na katero v Sloveniji nismo pripravljeni

Zdravljenje okuženih dvoživk v naravnih okoljih ter izkoreninjanje povzročitelja se je po besedah strokovnjakov kljub številnim prizadevanjem doslej izkazalo za neuspešno. V prizadetih delih sveta zato pospešeno vlagajo predvsem v preventivne ukrepe za zaščito dvoživk, postopke hitre diagnostike bolezni ter pristope za omejevanje širjenja te glivične bolezni. Kljub temu, da je bolezen že prisotna v naši neposredni bližini, pa načrti za nujne preventivne ukrepe in postopke v Sloveniji še niso izdelani. Dodatno težavo predstavlja tudi pomanjkljivo poznavanje občutljivosti človeške ribice za tovrstne okužbe, kljub temu pa lahko pričakujemo resne posledice.

Zaradi pereče grožnje glivne okužbe človeški ribici in ostalim zaščitenim dvoživkam, so omenjeni strokovnjaki pripravili manjši pilotni projekt Invazivke nikoli ne počivajo, ki ga je finančno podprlo Ministrstvo za okolje in prostor. V njem med drugim pripravljajo prva testiranja dvoživk za ugotavljanje prisotnosti hitridnih gliv v Sloveniji. Za to je potreben nadaljnji razvoj molekularno biološke laboratorijske diagnostike, s katerim so v okviru večjega projekta s podporo ARRS že začeli na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete. Pri projektu sodelujejo zoologi in mikrobiologi.

Kljub razvijanju diagnostike gliv in drugih potencialnih patogenov človeške ribice pa so za učinkovito zaščito človeške ribice pred okužbami potrebni tudi širše zastavljeni koraki. Ti vključujejo vlaganja v raziskave biologije človeške ribice in njene občutljivosti za okužbe, vzpostavitev monitoringa prisotnosti okužbe v naravnih okoljih, predvsem pa izdelavo akcijskega načrta ukrepanja v primeru okužbe, ki bi povezal javne službe z raziskovalnimi in naravovarstvenimi ustanovami, NVO in širšo javnostjo. V okviru omejevanja prenosa okužbe bi bilo po zgledu nekaterih zahodnih držav in ZDA smiselno vpeljati nadzor ter omejiti trgovino z dvoživkami in drugimi potencialnimi prenašalci okužbe, pozornost pa bi morali nameniti tudi ozaveščanju o potencialnih načinih razširjanja okužbe in preventivnih ukrepih. Na področju jam bi veliko lahko prispevali jamarji, ki se zaradi raziskovanja podajajo v globine. Za slednje bi bilo treba izdelati protokole čiščenja in razkuževanja opreme po vsakem obisku jame, zlasti pa bi bilo ob obisku naših jam nujno ozaveščanje tujih jamarjev, ki prihajajo iz držav, v katerih je okužba že prisotna.

'Tudi tam spodaj je življenje'

Človeška ribica ni le simbol kraškega podzemlja, že zdavnaj je postala pomemben del naše zgodovine in kulturne dediščine. Ta edinstvena jamska dvoživka, ki znatno pripomore k prepoznavnosti Slovenije, v naše turistične jame pritegne množice obiskovalcev.

Kljub njenemu pomenu in prepoznavnosti je izvedba ukrepov za varstvo človeške ribice in njenega kraškega okolja pomanjkljiva, celo nezadostna. "Človeška ribica je pokazatelj neoporečnosti podzemne vode, ki je ključni vir in zaloga pitne vode v Sloveniji. Pozabljamo namreč, da očem skrite jame, tam nekje spodaj, niso vreče brez dna, kamor odvržeš smeti in odplake. Tudi tam je življenje," opozarjajo strokovnjaki. Poleg človeške ribice podzemni svet nudi zatočišče tudi mnogim drugim redkim živalim, predvsem nevretenčarjem, na račun katerih je slovenski Dinarski kras prepoznan kot vroča točka podzemne biodiverzitete v svetovnem merilu. Poleg ogrožanja pitne vode, onesnaževanje podzemnega okolja tako neposredno zmanjšuje našo naravno dediščino.