Tri mesece po hudi letalski nesreči že načrtuje vrnitev na nebo

To je zgodba ena na milijon. Preživeti tako hudo letalsko nesrečo, in za povrh brez hujših poškodb glave in hrbtenjače, je čudež. Miro ga imenuje življenjski loto listek, njegovi prijatelji še eno življenje, zdravniki sreča v nesreči. Ponoven rojstni dan Miro praznuje 20. junija, ko se mu je življenje popolnoma obrnilo na glavo. In to dobesedno.

Ko se miren let spremeni v grozljivko

V vlogi uradnega fotografa akrobatske ekipe The Flying Bulls, ki je nastopila na letalskem šovu na Poljskem, se je 20. junija namreč vračal nazaj v njihovo bazo v Salzburgu. "Vreme je bilo idealno, miting je uspel, vse je bilo tako krasno," se leta pred nesrečo, ne pa dejanske nesreče, spominja Miro. V vojaškem letalu T28B Trojan je potoval skupaj s pilotom Rainerjem Steinbergerjem, izkušenim pilotom flote Flying Bulls, ko se je nedaleč od avstrijske meje njuno letalo naenkrat spustilo proti tlom. "Potem sem videl samo še gost črn dim," je dogodek kasneje opisal mehanik v letalu pred njima, ki je edini povsem po naključju videl nesrečo.

"Midva naj bi letela precej nizko in izvajala neko akrobacijo na zelo nizki višini, tam od 50 do 100 metrov, in naj bi prišlo do prenizkega izhoda iz te akrobacijske figure, ampak jaz se tega ne spomnim, moram povedati," o morebitnem vzroku nesreče danes razpravlja Miro. Šlo bi lahko za tako imenovani sodček, luping, pri katerem se letalo zavrti okrog svoje osi v ozki spirali. Preiskava seveda še ni zaključena, zato so to le domneve. Letalo naj bi tako k tlom zgrmelo s skoraj 300 kilometri na uro. Na srečo so udarec omilila drevesa, letalo pa je razpadlo, Mira je ob tem verjetno skupaj s stolom vrglo stran od letala.

"To me je verjetno rešilo, da se nisem obrnil skupaj z letalom na nos, pribil v tla in tam zgorel do konca." Pri zavesti ga je našel domačin, ki je kilometer stran opazil dim. Letalo se je namreč vnelo v trenutku. "Jaz sem pod sabo imel verjetno tank olja, ki ga uporablja letalo, da se kadi iz kril za same akrobacije, da izgleda vse še lepše." Kaj se je dogajalo, je Miro od svojega rešitelja Waclava iz vasi Jickovice izvedel šele pretekli teden, ko sta se prvič slišala po telefonu in mu je rešitelj priznal, da so se s kolegi po tistem dnevu v bližnji gostilni napili, ker je bila tudi za njih ta nesreča takšen šok. "Mi je pač povedal, kako me je našel, jaz sem bil na sedežu, vržen stran, še privezan s padalom, ki sem ga imel na hrbtu, čelade nisem več imel, ker mi jo je verjetno ob tako močnem sunku odbilo z glave. Sem pa gorel, predvsem v spodnjem delu, in on je bil tisti, ki me je pogasil, umil obraz in začel spraševati, kdo sem, če ga vidim, slišim, držal me je za roko, imel sem odprt zlom in verjetno res ni bilo lepo za pogledati, tudi vse ostalo je bilo "raztureno" na meni. Jaz se sicer ničesar ne spomnim, čeprav, kot pravi, sem bil pri zavesti," razlaga danes Miro, ki se je zaobljubil, da takoj, ko bo mogoče, sede v avto ali letalo in obišče svoje češke rešitelje in zdravnike v praški bolnišnici.

Reševanje je namreč steklo zelo hitro, Mira so prepeljali v praško bolnišnico, ki je ena najboljših v Evropi za zdravljenje opeklin. Poškodbe so bile hude: zlomljene roke in noge, prsti, zdrobljeno koleno, na več mestih zlomljena medenica in opekline tretje stopnje po 40 odstotkih telesa. Prvi teden nihče ni vedel, ali bo preživel. "Prva informacija, ko smo izvedeli za nesrečo, je bila: Mira ni več," še danes rahlo pretresen razlaga Mirov dolgoletni prijatelj in stanovski kolega režiser Miha Kačič. "Ko so ga po 6 tednih prebudili iz kome, smo vsi postali, kako naj rečem, kar malo bolj pobožni."

"Moč mi daje zavedanje, da je to le začasno stanje in bo vsak dan boljše."

Danes Miro v Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča na oddelku za rehabilitacijo pacientov po poškodbah, s perifernimi živčnimi okvarami in revmatološkimi obolenji, vsak dan ali teden osvaja majhne zmage. Ker stvari, ki se nam običajnim ljudem zdijo povsem samoumevne, Miru niso. "Zdaj si lahko sam uredim brado, si celo oblečem majico, pri zajtrku pa že naletim na oviro. Kako si namazati marmelado na kruh. Čevljev si ne morem natakniti in zavezati sam. Človek se zave, da ni tako vsemogočen. A kljub temu verjamem, da bom za novo leto že sam odkorakal iz Soče, se usedel v svoj novi avto in odšofiral domov," je Miro optimističen glede svojega napredka. "Je idealen pacient," ponosno razlaga vodja oddelka dr. Primož Novak, "zelo je potrpežljiv, kljub hudim poškodbam, dobro prenaša težave. Veste, to ni tako lahko." " Včasih je še preveč pogumen," vmes še malce hudomušno doda Mirova delovna terapevtka Zdenka Prosič, ki občuduje Mirov zagon, energijo in dobro voljo vsem težavam navkljub.

Enkrat pilot, vedno pilot

"Kakor poznam njegov karakter, je prišel še v boljšo formo, ker ga vleče želja po letenju. Ker letenje je odvisnost, veste," je v Mirovo vrnitev na nebo in za fotografski aparat prepričan njegov letalski inštruktor in prijatelj Šandor Špacapan.

"Dobil je še eno življenje, pa verjamem, da ga bo izkoristil na polno!" še dodaja Miha Kačič. "Na koncu bo iz vsega tega prišel kot en majhen Terminator. Človek sploh ne bo več mogel tekmovati z njim. Se bom pohvalil, poglej, kakšno hudo fotografijo sem naredil, on bo pa meni nazaj, ja, ampak jaz sem pa z letalom dol padel!" v šali doda Mirov prijatelj, ki verjame, da bo Miro, ki se je rodil zato, da bi fotografiral, ljubezen pa je našel v letalu, še prijel za krmilo.

Miro sicer med letalskimi kolegi velja za enega bolj previdnih pilotov, zato so prepričani, da je pač imel le nesrečo, da se je usedel prav v to letalo. Tam je bil le kot uradni fotograf in ne kot pilot. Njegov prvi inštruktor letenja, testni pilot in konstruktor letal Šandor Špacapan razlaga: "Miro je človek tisočih talentov in perfekcionist v vsaki stvari. Bil je "težak" učenec, po uri letenja je namreč vedno imel še na tisoče vprašanj, vedno je vse razdelal, premislil. Za učitelja so takšni učenci sicer naporni, pa kljub temu velik izziv, ker te sicer ožamejo kot limono, na koncu pa vidiš, da se je splačalo."

Pozitivne želje, njihova čudežna moč in fotografiranje medicinskih sester

"Če ne bi dobil toliko pozitivnih želja ljudi, bi se težje spopadal z vsem tem," še hvaležno dodaja Miro, ki se zdaj res veseli ne le letalskega krmila, ampak tudi fotografiranja. "Želim postati poklicni pilot," pravi Miro in je prepričan, da bo v prihodnje čim prej opravil z zahtevnimi izpiti in pridobil licenco. Letenja ga ni strah in komaj čaka, da se mu kmalu spet "obrne horizont". "Še prej pa, seveda, bom usposobil svoje prste in dlani, kupil nova dva fotoaparata, ki sta mi zgorela v nesreči, in prišel sem v Sočo, da v zahvalo naredim "photo session" z medicinskimi sestrami in vsem ostalim osebjem," v smehu še doda Miro in mi pomaha z invalidskega vozička, ki je zanj le vmesna postaja oziroma trenutno sredstvo za doseganje ciljev. In to ne majhnih. 

Srečno, Miro! Komaj te že čakamo!

Celoten prispevek si lahko ogledate na Voyo.