'Na borzi se kava navzame vonja po denarju'

"Če bi se potrošniki zavedali, da je kava luksuzna in eksotična dobrina, ki ta hip povzroča veliko ekološko in socialno škodo, potem bi se morda predramili in razmislili o tej dnevni rutini," svojo pripoved o kavi začne Tine Čokl, velik ljubitelj in poznavalec te opojne tekočine, pražar in lastnik lokala Čokl na Krekovem trgu v starem jedru Ljubljane, ki svojim gostom dnevno ponuja pravično kavo.

"Pomislite, kava za 30 centov, ki jo spijete iz plastičnega lončka, zagotovo ne more biti nekaj spoštljivega. Še najbolj nespoštljivo je to do vas, ker ste dopustili, da so vas prepričali, da s tem ni nič narobe." Prepričan je, da povprečni pivec kave zelo malo ve o poreklu te surovine. "In to je kavni industriji v interesu, da vas drži v nevednosti. Ves čas plačujete za anonimno surovino neznanega porekla, dvomljive svežine, neopredeljive kakovosti." Potrošniki so tisti, ki bi morali ves čas pritiskati na ponudnike izdelkov, namesto tega pa ti pritiskajo na pridelovalce oziroma kmete, tako v smislu nižanja odkupnih cen kot tudi zviševanja proizvodnih količin.

"Zgodi se, da vam v nekem trenutku slika sveta ni všeč, toda vsakič, ko plačujete, to isto sliko podpirate." Verjame, da imajo potrošniki veliko moč, a "v premišljenem sistemu globalne trgovine je nikakor ne morejo uveljaviti." Zato meni, da bi morali spremembe začeti uvajati prav pri luksuznih dobrinah in tukaj igra ključno vlogo pravična trgovina. 

Na borzi se kava navzame vonja po denarju

A predno se podrobneje lotimo pravične trgovine ter njenih prednosti in sistema delovanja, poglejmo nekaj splošnih informacij o kavi. Kava je takoj za nafto druga najbolj prodajana surovina, s katero se trguje na borzi. Kar okoli 98 odstotkov svetovne proizvodnje kavnih zrn pride na zahodne trge prek borznih hiš, pripoveduje Čokl. To zavidljivo drugo mesto kava na borzi zaseda predvsem zaradi milijardnih donosov. "Na borzi se kava navzame vonja po denarju."

Kava je t. i. cash crop. To pomeni, da se prideluje predvsem zato, da se proda in pri tem ustvari dobiček. Večina dobička pa se ustvari na trgih, ki so daleč stran od izvora kave, in sicer v ekonomsko močnih državah, na t. i. zahodnih trgih, kjer je poznavanje kave zelo slabo in kjer se potrošnikom niti približno ne sanja, kakšen fenomen je ta eksotična rastlina, pripoveduje naš sogovornik.

Kava je predvsem plod, ki raste v t. i. kavnem pasu (coffee belt), ki obsega pas okoli ekvatorja, za njeno pridelavo pa so ključni in zaslužni številni, relativno revni kmetovalci. Čokl pravi, da bi se morali potrošniki zavedati, da je ključna oseba za to, da zjutraj okušamo in vonjamo kavo kmet oziroma pridelovalec kavnih plodov. Hkrati pa je kmet oseba, ki najmanj zasluži v celotni verigi in nosi večino tveganja, na koncu pa ne more sodelovati pri oblikovanju oziroma določanju prodajne cene za svoj pridelek.

Najprej kavovec vzgojijo, nato skrbno negujejo in kasneje oberejo plodove

Pridelovalci najprej rastlino – kavovec – vzgojijo, nato pa skrbno negujejo, da lahko kasneje oberejo njene plodove. Znotraj vsakega ploda je praviloma par zrn. Da jih izločijo iz plodov, morajo le-te predelati. To pomeni, da morajo odstraniti vse ovoje, ki obdajajo zrna oziroma semena, nato pa zrna dobro posušiti.

Za vse te procese skrbi ali kmetovalec sam ali pa kolektiv, torej zadruga, združenje ali zveza kmetovalcev. Delo morajo opravljati natančno in hitro, drugače pridelka ni veliko in tudi ni kakovosten, posledično pa ima seveda tudi nižjo vrednost, oriše njihovo delo Čokl. Na strmih pobočjih kmetje vsa dela opravljajo ročno, saj teren ni naklonjen uporabi mehanizacije, hkrati pa je ta tudi draga. "Predvsem pa usodno zmanjša koncept trajnosti in kakovosti."

Kot poudarja Čokl, je ključno, da razumemo, da se kava ne obere v enem dnevu, temveč se obiralci v daljšem obdobju večkrat vrnejo k isti rastlini in takrat oberejo samo zrele plodove. To imenujemo selektivno obiranje, ki zagotavlja boljšo kakovost pridelka. Medtem ko se večji sistemi zatekajo k stresanju rastlin, pri tem pa na ponjavo oziroma na tla popadajo vsi plodovi, ne glede na to, ali so vsi zreli ali ne.

Pogosto pa se zgodi, da kmet dokupi zemljo in tako poveča proizvodnjo, a to pomeni, da vse podredi izključno eni kulturi, pri tem pa odstrani veliko preostalega rastja in zelo osiromaši biotsko pestrost. S tem početjem pa kmetje sami sebe pahnejo v ekonomsko odvisnost od ene same rastline – kave. Kot pripoveduje Čokl, se težave pojavijo takoj, ko letina zaradi različnih vzrokov – suša, rastlinske bolezni in škodljivci, plazovi na pobočjih plantaž – utrpi velike izgube. Kmetje takrat poskusijo uničujoče učinke omiliti z uporabo kemičnih sredstev in umetnih gnojil, a v resnici samo še povečujejo že tako globoko rano.

Kava zamenjala svoj dom – na prvem mestu Brazilija, matična kavna dežela Etiopija šele na petem mestu

Če se zdaj osredotočimo na pravično trgovino, pa Čokl pojasnjuje, da se šele v zadnjem času v kavnih regijah prebujata zavest in spoznanje, da se povprašuje tudi po transparentnih in predvsem svežih kavah. "Če pa želimo zagotoviti svežino in s tem kakovost, potem moramo poskrbeti, da ostanejo informacije o izvoru dostopne in preverjene." Trenutno samo en preverjen sistem redno oskrbuje globalne trge s kakovostnimi surovinami. Kot pravi Čokl, gre pravzaprav za gibanje, ki ima 50-letno zgodovino, imenuje pa se pravična trgovina. Slednja se je pojavila kot reakcija na spoznanje, kako zelo izkoriščevalske so bile kolonialne države stoletja poprej, ko so sprožile trgovino med kolonijami in matičnimi, evropskimi državami.

Pri kavi so šle zadeve še malce dlje, dodaja. Izkazalo se je namreč, da so številna osvojena področja med drugim ustrezna tudi za pridelavo kave. Kava sicer izvira iz t. i. Afriškega roga – Džibuti, Etiopija, Eritreja, Somalija. Če pa pogledamo proizvodne količine po posameznih državah ugotovimo, da je matična kavna dežela, Etiopija, šele na petem mestu. To pomeni, da je kava popolnoma zamenjala svoj dom, saj je na prvem mestu že skoraj stoletje Brazilija, na drugem pa Vietnam, v katerem je bila kava do nedavnega še popolna tujka, pripoveduje naš sogovornik.

V netradicionalnih kavnih deželah urejajo nove plantaže

In čemu lahko to pripišemo? Kot odgovarja Čokl, imajo ključni udeleženci svetovne kavne industrije velike apatite in ves čas oprezajo za novimi področji, ki bi lahko gostila proizvodnjo kave.

Te nove plantaže pa so specializirane oziroma monokulturne. Kavovci so nasajeni na ozemlju, kjer je prej rastlo drugo, naravno rastje, ki so ga odstranili. Izpostavljeni so soncu, zato govorimo o t. i. "sun grown coffee". Ta izpostavljenost pa negativno vpliva na rastlino in plodove.

"Sun grown" plantaže tudi ne gostijo veliko ptic, ki pa so ključne za biotsko pestrost. Kot pojasnjuje dober poznavalec kave, to pomeni, da so plantaže precej manj trajnostne, ekološko bolj sporne in ekonomsko bolj potratne. Kakovost plodov je seveda prav tako manjša, metode predelave so sicer hitrejše, a končni rezultat so zelo povprečne in monotone kave. Gostota zrn pa je bolj pomembna od velikosti zrn. "Ta fizikalna lastnost je za pražarje večjega pomena, ker zagotavlja drugačno dinamiko praženja in zato tudi drugačen razvoj ključnih spojin v praženem kavnem zrnu."

Kavovci, ki rastejo v senci, sinonim za kakovost

Na drugi strani pa pri pravični trgovini stavijo na kavovce, ki rastejo v "senci" oziroma govorimo o t. i. "shade grown coffee", ki je sinonim za kakovost. To so plantaže, kjer pridelovalci minimalno posegajo v okolje. Torej ne odstranjujejo naravnega rastja in s tem ne porušijo biotske pestrosti rastlinskih in živalskih vrst. S tem pa podaljšajo življenjsko dobo rastlin.

Skoraj vsaka rastlina ima svojo vlogo. Nekatere nudijo kavi senco in zmanjšajo izgube vode, nekatere odganjajo mrčes, določene vrste uporabljajo za prehrano živali in ljudi, vsa drevesa pa nudijo zavetje vse bolj ogroženim vrstam ptic, pripoveduje Čokl.

V sistemu pravične trgovine kmet dobi največ pozornosti

Kot poudarja Čokl, je pomembna prednost pravične kave v tem, da v procesu pridelave ne izkorišča ljudi. Kmet v sistemu pravične trgovine dobi največ pozornosti. Odkupne cene za pridelek se določajo neposredno na plantaži, in sicer na osnovi kakovosti, količine in potreb posesti. Pravična trgovina na osnovi teh parametrov določa minimalne odkupne cene. Te pa so vedno znatno višje od proizvodnih stroškov in zato zagotavljajo kmetom dostojno preživetje. Kupci so ponavadi organizacije, ki delujejo v državah, ki največ kave uvažajo in popijejo. Vse pogosteje pa nakupujejo tudi posamezniki, kot so pražarji ali kavarnarji.

Kot poudarja Čokl, ga pri pravični kavi vedno znova navdušuje, kako zelo kakovostna so zrna, saj že na prvi pogled opazi, da je napak zelo malo. "V vrečah ni praktično nobenih tujkov, nobenih sledi bolezni, pomanjkljive svežine, izpostavljenosti vlagi zaradi neustreznega transporta ali skladiščenja. Vseskozi spremljam dokaze, da so čisto vsi nivoji rokovanja s kavo podvrženi visokim etičnim standardom."

Kakšno sliko sveta bi v prihodnje radi gledali?

Kaj pa očitek, da je treba za pravično kavo odšteti več denarja? Seveda gre za nekoliko višje cene, odvrne Čokl, a ob tem dodaja, da je osebno vesel, da pri pravični kavi ne podpira borze, saj sistem pravičnega trgovanja ubira bolj neposredne poti. Kot pravi, je pri pravičnem trgovanju borza izvzeta in s tem tudi številni posredniki, ki dvigujejo cene. Pri tovrstnem načinu trgovanja je višja cena nesmiselna in neutemeljena, pojasnjuje. "Pri pravični kavi me tolaži misel, da so nekoliko višje cene upravičene, predvsem pa omogočajo pridelovalcem dostojno življenje."

In če se odločimo za nakup pravične kave, kako jo sploh prepoznamo? Čokl odgovarja, da imajo pravični izdelki uradne certifikate pravične trgovine. A ob tem poudarja, da samo etiketiranje ne reši vprašanja o izvoru, saj lahko podjetja preprosto dodajo znak na svoje embalaže. "Logo pa še vedno ne odpravi tistega, kar nas najbolj moti in k čemur stremimo, to je transparentnost, sledljivost in možnost preveriti ozadje, torej okoliščine, v katerih neka surovina nastaja oziroma se prideluje."

Poudarja, da je ključno to, da potrošniki sami poznajo načela in cilje, predvsem pa principe delovanja pravične trgovine. Le takrat bodo lahko sami pritiskali na ponudnike izdelkov. "Pravica in naloga potrošnika je, da se zaščiti, da prepreči zavajanje z neresničnimi navedki na deklaracijah, da pomaga odpraviti slabo sledljivost surovin. Da se končno odloči, komu bo namenil svoj denar in kakšno prakso bo s tem podprl. Kakšno sliko sveta bo torej v prihodnje gledal."