V nedeljo, 11. novembra 2001, bo ekipa ljubljanskih zmajev v postavi Žak, Pak in Mak odigrala dve mednarodni tekmi, ki bosta ob 12. uri v mestnem muzeju v Hagnu (Nemčija). Nasprotnik prihaja z univerze v Dortmundu. Čeprav je robotski nogomet danes šele na začetku, nudi ogromno možnosti za študij umetne inteligence, strategije vodenja, kinematike, dinamike ... Strokovnjaki napovedujejo, da se bodo roboti čez 50 let lahko enakovredno kosali z ljudmi v pravem nogometu, tako kot se že danes lahko v šahu.
Začetki robotskega nogometa segajo v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Danes obstajata dve mednarodni zvezi, in sicer Robocup in FIRA (Federation of International Robot-soccer Association). Vsaka izmed zvez organizira tekmovanja v različnih kategorijah, in sicer od čiste simulacije na računalniku preko mikrorobotov do humanoidnih robotov. Tekmovanje v kategoriji MIROSOT (Micro Robot World Cup Soccer Tournament) organizira FIRA. V tej kategoriji igrata moštvi (vsako šteje 3 robote) na igrišču, ki je veliko kot polovica mize za namizni tenis. Posamezni roboti nimajo lastne inteligence, pravzaprav so le kocke s stranico 7,5 cm, ki imajo dve kolesi, ti pa poganjata elektromotorčka. Mikroračunalnik, ki krmili kolesi, dobiva ukaze po brezžični zvezi od osebnega računalnika, v katerem je vsa »pamet« enega moštva. Potrebna je še kamera, ki je pritrjena nad igriščem in posreduje sliko računalniku, ki najprej razpozna položaj vseh igralcev (nasprotnikovih in svojih) ter žoge in nato glede na programirano strategijo pošlje ukaze svojim robotkom. Vsako moštvo ima seveda svoj računalnik in svojo kamero. Za spoštovanje pravil poskrbi sodnik s piščalko. Ob začetku tekme in po vsaki prekinitvi je potrebno robotke glede na vrsto prekinitve razporediti po igrišču po v naprej predpisanih pravilih. Začetni pisk je znak za obe ekipi, da zaženeta vsaka svoj program na osebnem računalniku. Do naslednje prekinitve igrajo robotki avtonomno. Posredovanje oseb je med potekom tekme prepovedano in se kaznuje.
