V pogovoru za Sobotno prilogo je Voljč povedal, da banki nista tako slabi, da bi potrebovali tuje investitorje, pač pa potrebujeta čas. Proračunski primanjkljaj in javni dolg pa po njegovih besedah tudi nista tako visoka, da bi morali panično prodajati banki. Voljč je pojasnil, da se je vodstvo Nove ljubljanske banke (NLB) sprva zavzemalo za razpršeno lastništvo, saj bi le s prisotnostjo domačega kapitala lahko ohranili slovenskost banke. Še pozimi letos v banki niso razmišljali o tem, da bi visok delež (34 odstotkov) prodali enemu samemu lastniku. Vendar pa se lastništvo v večini bank v tranzicijskih državah, ki so kandidatke za vstop v Evropsko unijo, koncentrira in upravljanje pri razpršenem lastništvu je zagotovo težje, meni Voljč. Ponuja pa drugi izhod, to je, da se banka privatizira počasi, država pa še vedno ostane pomemben lastnik. Na ta način bi bilo mogoče ohraniti razpršeno slovensko lastništvo, dokler se ne bo pojavilo dovolj domačih lastnikov.
Glede nacionalnega interesa, o katerem se je v zadnjem času ob postopku privatizacije veliko govorilo, je Voljč poudaril, da gre za vprašanje, ali so banke po svojem pomenu na isti ravni kot druge ekonomske celice (rudnik, mlekarna, pivnica, kmetija...) ali pa je glede na to, da upravljajo z denarjem širšega sloja - podjetij in državljanov - dobro nanje gledati drugače. Nacionalni interes definira in brani vlada in možno je, tako Voljč, da je vladi čisto vseeno, kakšna je lastniška struktura dveh največjih bank, ki predstavljata polovico bančnega sistema. "Vsak od nas lahko ima svoje mnenje in ga tudi ima. Če se kdo v sedanjem modelu in lastniški strukturi ne bo dobro počutil, se bo odločil, ali bo zraven ali ne. To velja za upravo z mano vred," je še povedal predsednik uprave NLB.
