»Prepričajte se, kam nalagate svoj denar!«, je bil edini nasvet štiritisočim varčevalcem, ki so svoje vloge, nekateri po nekaj milijonov, nekateri tudi po več kot 200 milijonov tolarjev, izgubili v propadli hranilno kreditni službi z zavajajočim imenom Hranilnica in posojilnica Kranj. Banka Slovenije kot nadzornik do varčevalcev namreč ne čuti in po zakonu tudi nima nobenih dolžnosti v smislu obveščanja o kvaliteti poslovanja finančnih institucij, še posebej hranilno kreditnih služb, ki jih Banka Slovenije v prehodnem obdobju do leta 2004 nadzira bolj izjemoma in le delno. Vse je na vlagateljih samih.
Pravno formalno je to res, toda življenje piše konkretne tragedije, kar izguba vseh življenjskih prihrankov nedvomno je: Kako naj varčevalec preveri, ali je institucija, v katero nalaga denar, zaupanja vredna in se prepriča, da ta upravljalec njegovega / njenega denarja posluje dobro?
a. v sodnem registru preveri, ali je institucija res to, za kar se izdaja
b. preverja bilance in izkaze dobička
c. preverja kakovost premoženja ustanoviteljev, ki s tem premoženjem jamčijo za poslovanje
d. pridobiva zapisnike sej nadzornega sveta družbe
Lepo prosim! Tega ni sposoben preverjati niti visoko izobražen 30 letnik, kaj šele 60 letni upokojenec!
V Banki Slovenije uglajeno trdijo, da je obveščanje o poslovanju stvar poslovne etike vodstva in upravljalcev družbe. O tej poslovni etiki pa naslednje: eden od varčevalcev propadle HKS HPK je v petek dopoldne položil 5 milijonov tolarjev, uslužbenec na okencu je polog z nasmehom sprejel, nekaj ur kasneje pa je bilo teh 5 milijonov tolarjev že del stečajne mase. O poslovni etiki lahko razpravljamo že za leto 1995, ko so se začele težave pri poslovanju te hranilno kreditne službe. Kdo je komitente obveščal o težavah pri poslovanju, kdo je komitente seznanil s to poslovno skrivnostjo? Kako naj torej stranke sploh pridejo do podatka o stanju v instituciji?
Zbirokratizirana in pravnoformalno korektna Banka Slovenije se s tem vprašanjem ne muči. Ta je svoje delo opravila, kot ji nalaga zakon.
Pa to ni edini primer. Visoko donosni vzajemni skladi, pooblaščene investicijske družbe v preoblikovanju in druge podobne institucije se zelo razlikujejo v poslovni etiki in informiranju svojih strank, ki se dejansko svojih pravic in dolžnosti ne zavedajo: dokaz so skupščine delničarjev pooblaščenih investicijskih družb, ki se jih udeležuje tudi le po 3 odstotke delničarjev oziroma glasov.
Vložiti denar v čimbolj donosno insitutcijo in čakati na dober dobiček je preživeta taktika. Nacijo, ki se v svetu kapitalizma s slabo zakonodajo ter nesposobno sodno vejo oblasti (primeri stečaja Komercialne banke Triglav, Hipotekarne banke Brežice in raznih poslovnih goljufij se valjajo po sodniških predalih) še ne znajde najbolje, očitno pri upravljanju z lastnim denarjem lahko izučijo le novi opeharjeni varčevalci.
