Ustvarjalki s svojima projektoma opozarjata na izbrisan položaj industrijske delavke, ki je nekdaj, četudi ne v idelanih razmerah, ohranjala dostojanstvo. Zdaj so le-tega poteptale neosebne mednarodne korporacije, ki za seboj večkrat puščajo vrste resigniranih brezposelnih delavk. Na odprtju bo sodeloval zbor sedanjih, nekdanjih, odpuščenih in upokojenih delavk v tekstilni industriji.
Marija Mojca Pungerčar si je ime za svojo instalacijo sposodila od znamke šivalnih strojev Singer, hkrati pa ime opozarja tudi na petje. Idilična transformacija šivalnega stroja v orodje, ki "poje" pod ženskimi rokami temelji na tem, da je bila pesem nekdaj pogosta spremljevalka pri delu, pa tudi metafora za zvok strojev.
Od teh romantičnih predstav ni več ostalo veliko: ročno izdelovanje oblek, za katere je lan zrasel na domačih njivah, so nadomestile blagovne znamke mednarodnih korporacij, za njih pa delajo otroci in ženske v vzhodnoevropskih in azijskih delavnicah. Intimen stik z oblačilom je povozila porabniška stvarnost. Nit, ki nas je preko obleke povezovala z lokalnim prostorom, se je pretrgala, meni Pungerčarjeva.
S podobno snovjo se skozi medij fotografije ukvarja tudi Meta Krese. Razstavljene fotografije med seboj korespondirajo v dvojicah. Na eni strani polne police v trgovini s čevlji, na drugi prazne tovarniške hale, na eni strani stotine srajc, ki čakajo na kupce, na drugi prazne roke tistih, ki so jih nekoč, ko so še imele delo, šivale. Kresetova se je odločila, da lahko nekdanjo polnost prikaže le se sedanjo praznino, živahen vrvež ženskih glasov in drdranje strojev pa ima zdaj antipod v praznih dvoriščih, ki jih prerašča trava. Življenje delavk je po mnenju avtorice poprej res teklo brez velikih pričakovanj, a tudi brez zdajšnjih ponižanj, saj so bila ženskam eksistenčna in eksistencialna vprašanja prihranjena.
Obe razstavi sta nastali v organizaciji Mesta žensk v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem.
