Sprehod po Drami: vidne razpoke in sledovi zamakanja, posledično okrnjena kreativa

O tem, koliko bi morala stati prenova in koliko v resnici bo, ko se bo uresničila, tokrat ne bi razpravljali. V zadnjih 20–25 letih je bilo izrečenega že veliko, le malokdaj pa se govori o stanju stavbe in o ljudeh, ki delajo v njej. Če meteorne vode 29. septembra 2021 ne bi zalile notranjosti Drame, se verjetno še danes ne bi tako glasno razpravljalo o tem, v kakšnem stanju so prostori, v katerih se vsakodnevno mudijo največja imena slovenske gledališke scene.

Pri vhodu nas pričaka Iztok Vadnjal, koordinator projekta celovite prenove SNG Drama Ljubljana, ki nas takoj popelje v tretje nadstropje prizidka ob Slovenski cesti. Kasneje se nam pridružita še Ana Rokvić Pinterič, pomočnica ravnatelja, in predstavnik za odnose z javnostmi, Jernej Pristov. 
"Ta prizidek, v katerem smo zdaj, je bil zgrajen med letoma 1964 in 1967, po tistem katastrofalnem potresu v Skopju, zaradi katerega se je začela v 70. letih prejšnjega stoletja vzpostavljati nova protipotresna gradbena zakonodaja. No, naša prizidka, levo in desno krilo, sta bila zgrajena ravno v tej 'zakonodajni luknji'. Prizidek je seveda dobro zgrajen, a je dotrajan, leta se mu že poznajo, kar je pokazala tudi študija ZRMK, ki smo jo dali delati po potresu v Petrinji. Izkazalo se je, da je prizidek dobro urejen, a po zdajšnji zakonodaji le v 56 odstotkih izpolnjuje pogoje potresne varnosti. Ta številka morda zveni veliko, morda zelo malo. Odvisno je od tega, kaj se s stavbo dogaja – ali miruje ali se premika. In ta naša se malo premika," pove Vadnjal in s tem pokaže na razpoko nad sabo: "Veste, to razpoko smo opazili že okoli leta 2010, a je bila manjša, nitkasta. Hišnik jo je večkrat poskušal 'zaflikati', a se je vedno vrnila. Ob potresu na Hrvaškem pa je razpoka postala večja. Varnosti je sicer zadoščeno in po vseh predpisih v tej hiši lahko delamo. Vsekakor pa delo v takšnih okoliščinah ni preprosto."

Septembrska poplava: apokaliptično stanje in evakuacija med predstavo

Da povzroči težave tudi obilnejše deževje, je v mimohodu potrdil aktualni vodja tehničnih služb Drame: "Danes in včeraj je malo več deževalo in se to že lahko pozna, vedno moramo biti pozorni, od kod bi lahko pritekla voda." To potrdita tudi Vadnjal in Roković Pinteričeva. Voda vedno najde pot, zato na mestu, kjer priteče na plano, ne moremo nujno locirati pravega izvora problema.

29. septembra, ko se je med predstavo Požigalci zgodil večji vdor meteorne vode v stavbo, so morali tako gledalce kot tudi ostalo osebje in igralce evakuirati iz stavbe. "Ko je igralec Saša Tabaković občinstvo poskušal obvestiti, da bo treba zaradi deževanja na oder varnostno prekiniti predstavo in zapustiti dvorano, je to sprva reagiralo s smehom in dojemalo poziv kot del predstave. Ko so gledalci dojeli, da se igralec ne šali, so po navodilih hostesne službe in osebja Drame dvorano nemudoma zapustili, saj je voda vdirala s treh strani – iz kleti ter s strehe in terase."

Tudi eden od igralcev iz Draminega ansambla nam je že pred pogovorom s sogovorniki potrdil, da utegnejo okoliščine na odru že pri močnejšem nalivu postati skrb vzbujajoče in da je med igranjem v predstavi tudi sam že večkrat začutil dežne kaplje na glavi. "Stojiš na odru, osredotočen na svojo vlogo, in naenkrat začutiš dežne kaplje na glavi. To je nekaj, kar je na nek način postalo že skoraj normalno, a tako ne bi smelo biti." Stanje pa so orisali tudi naši sogovorniki, ki smo jih ob odstopu ravnatelja Samoborja prosili za komentar. Samobor je v odstopni izjavi navedel, da je zgradba Drame popolnoma iztrošena, in to kljub poročilom strokovnjakov za posamezna področja, ki jih redno pošilja na ministrstvo. Ta bi namreč zahtevala takojšen odziv, pa ministrstvo prenovo prelaga v nejasno prihodnost. Bojan Emeršič je takrat o prenovi Drame brez obotavljanja povedal: "Sploh ni nobene debate. Ne vem, ali se ljudje zavedajo. Mi smo na pol v smrtni nevarnosti prav vsakič, ko stopimo na oder. To je že pred desetimi leti rekel varnostnik. Takrat je rekel, da človek brez čelade ne bi smel stopiti na ta oder. Mi smo vsak večer tam. V zgodovini je bilo tudi nekaj nesreč."

Posledica propadanja stavbe? Vsakodnevno ovirana ustvarjalnost

"Ne samo, da je prenova stavbe nujna, naši gledalci in ustvarjalci si jo zaslužijo. V Drami si želimo, da bi bila celotna izkušnja obiska gledališča in spremljanje gledališke umetnosti za gledalce v vseh pogledih čim bolj udobna in vrhunska. Tudi vrhunski umetniški in tehnični ansambel Drame bi s prenovo lahko zaživel in delal brez nenehnih kompromisov, s katerimi se zdaj srečuje. Sama narava naše dotrajane stavbe je skozi leta postala takšna, da od kreativnih ekip, režiserjev, scenografov in nenazadnje prav od igralcev in tehničnih služb Drame zahteva nenehno prilagajanje. Tako včasih ne gre brez predrugačenja prvotno zastavljenega režijskega koncepta in scenografije, saj odrske tehnologije in časovno oslabljena nosilnost nadodrske konstrukcije iz prejšnjega stoletja žal ne dovoljujejo marsičesa, s čimer si režiserji s svojimi ekipami želijo umetniško izraziti pri uprizoritvah na odrih Drame," je za 24ur.com povedal predstavnik za odnose z javnostmi Jernej Pristov. Pomočnica ravnatelja, Ana Rokvić Pinterič, pa ga dopolni: "Pred časom je neki scenograf iskreno izpostavil, da je to, kar je v ljubljanski Drami z vidika nosilnosti odrskih vlekov postal maksimum, v drugih gledališčih, v  katerih ustvarja, minimum. To pove vse o stanju stavbe Drame. Ljudje se morajo v kreativnem procesu veliko ukvarjati z omejitvami in izvedbo."

Vsi trije sogovorniki se strinjajo, da je prav zaradi številnih omejitev, ki jih vse bolj razgalja stanje stavbe Drame, gledališka magija, ki mora gledalce predstav začarati in obdržati njihovo pozornost brez nepotrebnih motenj, nenehno pod velikim pritiskom. "Gledališče  morda imeti prosto pot za vstop v svet iluzije. Opisane okoliščine pa v našem primeru paradoksalno pomenijo, da ljudje, tako ustvarjalci kot gledalci, praktično vstopajo v realni svet. Drama ima izjemno občinstvo, vrhunske igralke in igralce, odlične predstave, a na koncu vedno manjka še tista končna, a zelo pomembna pika na i – celovito prenovljena Drama, ki bi vse našteto primerno in spoštljivo podprla."

Potrpežljivosti med zaposlenimi še vedno veliko, a se čuti obupanost

Sogovorniki o Drami govorijo strastno, skoraj kot o svojem osebnem projektu, o svojem otroku. Vidi se, da jim za gledališko ustanovo in njeno stavbo resnično ni vseeno. V tej luči tudi razumejo odstop ravnatelja Igorja Samoborja, ki ga spoštujejo. Popoln zastoj v nadaljevanju osem let trajajočega načrtovanja celovite prenove Drame je okoliščina, primerljiva z bojem z milini na veter. Želijo si, da bi imela Drama tudi v prihodnje ravnatelja ali ravnateljico, ki razume delovanje in ustroj osrednje slovenske gledališke hiše, jo pozna in premore do nje veliko ljubezni. To do Drame čutijo vsi, ki so v njej kadar koli in kakor koli delovali ali še vedno delujejo. "Položaj ravnatelja SNG Drama Ljubljana je vedno zelo zahtevno delovno mesto, sploh pa v trenutnem svetu in okoliščinah. In prav zato se vsi trije in verjetno vsi zaposleni strinjamo, da bi na mestu ravnatelja Drame vedno morala biti oseba, ki to gledališče dobro pozna ter premore veliko znanja, ljubezni in občutljivost za usmerjanje in povezovanje številnih delovnih procesov, ki se odvijajo v njem, in zna s svojim vodenjem ustvarjati čim boljšo povezanost kolektiva. Drama je veliko več kot ustanova, ki potrebuje direktorja – je imenitna ladja z vrhunsko posadko, ki si zasluži najboljšega kapitana ali kapitanko," je povedala Ana Rokvić Pinterič, ki je še vedno negotova o svoji prihodnosti v Drami: "Vezana sem na mandat ravnatelja v odhodu. Kaj njegov odstop pomeni zame, še ne vem."

Ko Rokvić Pinteričeva spregovori o razpoloženju v Drami, poudari, da so njeni zaposleni več kot potrpežljivi in da ravno zaradi ljubezni do gledališča še vedno vztrajajo  in verjamejo v boljši jutri. "Skrajno potrpežljivi smo, kar smo še dodatno dokazali v zadnjih dveh letih, ko nas je najprej prizadela epidemija in za čim bolj neprekinjeno nadaljevanje gledališke produkcije zahtevala še večjo predanost in enormne napore, kar je kolektivu odlično uspelo. Na začetku letošnje sezone se je zgodila poplava, ki ji je nazadnje sledil še odstop ravnatelja. Kolektiv je izjemno potrpežljiv, a to ne pomeni, da mu omenjene nepredvidene okoliščine niso prinesle tudi občutkov utrujenosti in strahu zaradi negotovosti. Že 20 let se govori 'Naslednje leto pa res začnemo prenovo!' in te prenove kar ni in ni. Nekako smo se znašli v stanju, ko smo v stalnem strahu in v pripravljenosti na novo negotovost. Ko mi zvečer zazvoni službeni telefon, se po septembrski  izkušnji s poplavo na klic iz Drame vedno javim z bojaznijo, kaj bi se lahko zgodilo tokrat. Tako res ni lahko delovati."  Vadnjal, koordinator projekta celovite prenove, k temu doda: "Vsaka vrhunskost potrebuje ustrezno delovno okolje. Kreativnost nujno potrebuje tudi varno in stabilno okolje, da jo lahko brez zavor v celoti izraziš in nadgrajuješ."

V prenovi zajeto le najnujnejše brez nepotrebnih dodatkov

Kot pravi Rokvić Pinteričeva, poteka javna razprava o nujnosti prenove Drame že najmanj 20 let, a se ta kar ne uresniči. "Ko govorimo o prenovi, se pogosto komu zazdi, da bi bilo za začetek in nekaj časa morda dovolj že zakrpati trenutne rane stavbe, pobeliti prostore, nekaj stvari zamenjati … in počakati. Po vsem tem času to res ni več mogoče, tu gre resnično za nujnost celovite prenove, prizidek je nujno porušiti in na novo zgraditi ter ga tako na primeren in sodoben način povezati z restavratorsko obnovljenim historičnim delom, ki je tudi spominsko zaščiten.  V celoviti prenovi, o kateri govorimo, so tako zajeti omenjeni stroški rušenja in nadomestne gradnje v obstoječih gabaritih, izkop in varovanje gradbene jame, nakup celotne gledališke tehnologije, saj je obstoječa dotrajana, vključena je prenova skladišč v gledališki stavbi in na dislocirani enoti v Šentvidu ter tudi nadomestna lokacija, ki bi v celotnem obdobju prenove omogočala neprekinjeno delovanje, ohranjanje ustvarjalne kondicije Drame in stik z občinstvom. Res je, gre za velik projekt, a tudi zelo urgenten. Ne gre za razkošje, tu gre za osnovne stvari in potrebe sodobnega gledališča, ki so nujne, da bi se lahko ustvarjalni proces v Drami osvobodil začaranega kroga ujetosti v kompromise trenutnih razmer in zadihal s še bolj polnimi pljuči."

To potrdi tudi Vadnjal, ki pravi, da so bili pri željah za prenovo v Drami vedno preudarni in gospodarni. Ne pričakujejo na primer vgrajenega vrtljivega odra, saj imajo prenosnega, ki ga lahko postavijo v nekaj urah. Tudi ne upajo na nekatere še razvijajoče se odrske tehnologije, ki bi bile morda uporabljene enkrat na pet let ter kmalu postale zastarele in nekompatibilne. "Tehnologija zelo hitro napreduje, želimo si neke trdne in zanesljive osnove, na kateri lahko sproti gradimo. Nočemo nečesa, kar bi lahko potencialno zelo hitro zastaralo. Želimo vzpostaviti sistem mrež, na katere bi lahko priklapljali različne stvari." In kot je poudaril predstavnik za odnose z javnostmi, si želijo neke univerzalnosti, ki bi bila dobrodošla tudi za gostujoče produkcije, saj bi s tem tudi njim olajšali delo in na odre Drame pripeljali tuje predstave, ki jih trenutno gledališče tehnološko ne zmore podpreti. "Ko bo Drama prenovljena, bo lahko gostila tudi tehnološko in scenografsko najbolj kompleksne in ambiciozne uprizoritve iz Evrope in drugih celin, kar bo pozitivno vplivalo tudi na razvoj Drama Festivala in krepitev njegovega slovesa v mednarodnem prostoru. Obiskovalci Ljubljane in predvsem njeni prebivalci pa se bodo lahko predajali umetnosti in se sproščeno družili v enem najlepših kvartov urbanega središča Ljubljane med Nemško hišo, Igriško ulico, Erjavčevo in Slovensko cesto. Nikakor ne gre spregledati, da je ploščad okoli Drame ena od dnevno najbolj frekventnih točk prestolnice, da je naše gledališče vključeno tudi v Evropsko pot zgodovinskih gledališč, ki povezuje šestnajst partnerjev iz dvanajstih držav  in da besedna zveza 'dobiva oz. dobimo se pred Dramo' že dolgo pomembno zaznamuje vsakodnevno življenje prebivalcev in obiskovalcev Ljubljane."

Z novo Dramo si želijo gledališče približati vsem: 'Radi bi, da ljudje vidijo, kako živi gledališko ustvarjanje'

S sogovorniki se med sprehodom po Velikem odru Drame dotaknemo tudi želj in tega, kaj pričakujejo od prenovljene Drame. Vsi trije nam soglasno zatrdijo, da si želijo v Drami tudi v prihodnje vključujoče povezovati ljudi. "Gledališče si želimo približati najrazličnejšim skupinam ljudi," pove Ana Rokvić Pinterič, Jernej Pristov pa pristavi: "Dostopnost je eno od naših temeljnih javnih poslanstev. Kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena moramo biti čim dostopnejši vsem državljankam in državljanom, kar bo zagotovo podprla tudi celovita prenova, ki bo ponudila številne nove priložnosti."

Kako lahko k temu pripomorejo prenovljeni in sodobnemu življenju približani gledališki prostori, pojasni koordinator projekta celovite prenove, Iztok Vadnjal. "Ena od nalog natečaja projektantom je bila, da razmišljajo tudi o tem, kako notranji ustroj hiše približati ljudem tudi od zunaj, z ulice. Če greste zdaj mimo Drame, vidite to mogočno stavbo; morda se komu zazdi, da se v njej, ko ni predstav, ne dogaja veliko, v resnici pa se v notranjosti gledališča nenehno odvijajo različni delovni procesi, brbota ustvarjalnost, nastaja in mineva življenje. Zato si želimo, da se hiša ljudem približa tudi tako, da bodo že z ulice lahko odkrivali in spremljali vsaj del dogajanja v Drami, morda opazovali vaje v novi vadbeni dvorani, ki bi dovoljevala dokončanje uprizoritev pred prenosom na oder. S tem bi prihranili tudi veliko igralnih terminov, ki se jim moramo v trenutnih razmerah, ko zadnji tedni vaj potekajo odru, odpovedati. V vseh pogledih si želimo odnosa z občinstvom, prepleta z zunanjim svetom. Radi bi, da ljudje vidijo, kako poteka in vsakodnevno živi gledališko ustvarjanje."