''Spremenil sem se, vsekakor. Imel sem 17 let, ko sem nekega jutra ugotovil, da moj vid ni več jasen. Po številnih diagnozah, neštetih obiskih zdravnikov in specialistov sem na koncu ugotovil, da moje življenje ne bo več teklo po ustaljenih smernicah,'' se spomni Iztok Zupanič.
A se ni vdal, nikoli. Žene ga neustavljiva želja po znanju in ljubezen do dela. ''Nikoli sicer ne rečem, da sem svojo slabovidnost sprejel. To bi bila laž. Sprijaznil sem se z njo, pač je del mene, to pa je to,'' je iskren.
Še bolj se je vrgel v delo, se izobraževal in ustvaril svoj masažni salon, predvsem pa vsakodnevno ohranja dobro kondicijo in živi zdravo. ''Zdravje je širok pojem,'' se zasmeji. ''Rad sem športno aktiven, že od nekdaj. Šport je zaznamoval moje otroštvo in mladost, tudi bolezen ni ovira. Imam noge in roke, lahko sem vesel,'' je realen.
Ker mu eno čutilo ne služi najbolje, so se razvila druga. ''Moje roke oziroma moj izostreni občutek za tip so nadomestilo za vid, vidiš, vse ima svoje prednosti in slabosti,'' ne more iz svoje kože nasmejanega mladeniča.
36-letnik zagovarja zmernost na krožniku in redno telovadbo. ''Kot maser sem ves dan na nogah, v pogonu so roke, ramenski obroč, veliko mišic dela ... Predvsem zato je pomembno, da ohranjam dobro kondicijo. Telovadim trikrat do štirikrat tedensko, imam svoj majhen fitnes z nekaj napravami. Trebušnjaki, dvigovanje uteži, počepi in tekaška steza, to je moja stalnica,'' oriše recept za dobro počutje.
Toda z vadbo nikakor ne pretirava, sploh pa ne šteje kalorij, tudi pregreši se kdaj. ''A vse v mejah normale. Rad jem dobro, domačo hrano in sveže sestavine z vrta. Pogosto posežem po ribah, ki so bogate z omega 3 maščobnimi kislinami, seveda pa je moj jedilnik sestavljen tudi iz mesa in ogljikovih hidratov. In čokolade, tej se težko odpovem,'' z iskricami v očeh pove Iztok.
Vsakodnevno delo s strankami je zanj svojevrsten izziv. ''Narava mojega dela zahteva, da sem fizično dobro pripravljen. Včasih me kdo vpraša, če me bolijo roke, mišice ali ramena. Samo nasmejem se, kajti že vrsto let me prav nič ne boli,'' opiše svoje izkušnje.
Disciplina in vztrajnost: recept za uspeh
Pravi, da je v salonu zaradi ljudi in njihovega počutja. ''To je najlepše, občutek, ko nekomu olajšam bolečine ali preženem stres. Tudi to me poganja, mi daje zagon za prihodnost,'' kratko in jedrnato strne svoje življenjsko poslanstvo.
Pravi, da je to njegovo poslanstvo, pomagati ljudem in širiti dobro voljo, optimizem. Ne samopomilovanje, ampak smeh, sočutje do sočloveka, vztrajnost, discipliniranost in red. ''Sem zelo redoljuben, nered me moti, stanovanje in delovni prostor sta vedno čista. Kolikor le lahko, postorim sam, drugače mi pomaga čistilka,'' odgovori na opazko, da v salonu ni odvečnih stvari, vsaka brisača pa poravnana in natančno zložena.
''Sem enciklopedija za številke, od tod najbrž izvira tudi moja natančnost,'' se pošali, a ga vzamem resno. ''Vse imam v glavi, matematiko sem imel rad, zato lahko tudi sam vodim večino birokratskih zadev.''
Odkar pomni, je imel stvari urejene, ''popredalčkane'', svoj urnik obveznosti in prostega časa pa dobro načrtovan. ''Saj pravim, bolezni nisem dopustil, da bi pregloboko zarezala v moj ustaljeni ritem,'' odločno pove.
Zato vsak vikend, ko za nekaj ur zaklene svoj estetski masažni salon, iz katerega odmeva prijetna meditativna glasba, s prijatelji pobegne v naravo.
''V gozdu se nadiham in naberem novih moči. Nekaj je vadba v zaprtem prostoru, drevesa in voda pa me vedno spravijo v prav posebno voljo ter poskrbijo za dodatni vrelec energije,'' pove fant, ob katerem imam občutek, da zanj ni življenjskih ovir.
''Veš kaj, optimizem in upanje, to je moje sporočilo, pa tudi vodilo. Zdaj obstajajo že digitalna očesa, vgrajujejo čipe, tehnologija je zelo napredovala. Rad spremljam znanstvene dosežke, veliko se o tem pogovarjam z družino in prijatelji. Želim si, da bodo našli način, kako presaditi vidne živce,'' razmišlja o prihodnosti.
A Iztok je realist, ne sanjač. ''Saj bi bilo lepo, če bi ... Ampak realnost je takšna, kakršna je. Lahko se prepustim toku in uživam vsak trenutek, kaj se bom smilil samemu sebi, nima smisla,'' zaključi v svojem slogu, slogu večnega ''pozitivca''.
