S prvim delom peke piškotov začnemo že v začetku decembra. In ker jih takoj pojemo, jih potem ob koncu meseca spečemo znova. Pa tudi teh hitro ni več, čeprav vedno uporabim dvojno mero sestavin. Pred leti sem v Avstriji kupila modelčke, ki upodabljajo moško in žensko figuro. Mi jim pravimo očiji in mamice. Napaka je le v tem, da so ti modeli precej veliki, in ko poješ en piškot, jih že skoraj pol manjka … Letos pa sem že januarja, na razprodaji seveda, kupila nove modelčke. Zvončke, zvezdice, zajčke, jelenčke … Majhne, takšne za en ali največ dva grižljaja. "Očije in mamice" sem pa "pozabila" vzeti iz predala. In kakšen je bil rezultat? Valjanje in predvsem odtiskovanje piškotkov se je vleklo in vleklo in vleklo … Dokler nisem v predalu "našla" naših starih modelčkov in en, dva, tri so bili vsi piškotki na pladnju.
Pri peki piškotkov pride do zanimivega stranskega učinka: moka je, seveda, vsepovsod, odtis belih ročic sem našla tudi že na svoji črni obleki, ki jo imam za nastope … Vsakdo si želi potem, ko so piškotki pečeni, v skledi najti tiste, ki jih je sam odtisnil. In opazila sem, da včasih kdo kar malo zanalašč poškoduje svoj piškot, da bo potem v skledi med drugimi bolj razpoznaven. Ko sem zadnjič pomotoma odgriznila košček Martinovega jelenčka, se je razjokal in užaljen stekel v sobo …
Povedati moram, da spečem tudi "svoje" piškote, skoraj brez maščobe, s polnozrnato moko in brez pravega sladkorja, in ti ostanejo v skledi nedotaknjeni. Le jaz se delam, da so mnogo okusnejši od tistih iz bele moke …
Celotno Sašino kolumno si lahko preberete na bibaleze.si.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.