Vesolje bodo raziskovali roboti

Vodstvo ameriške vesoljske agencije je potrdilo, da je v znanstvenem laboratoriju za robotiko domala vse nared za novembrsko izstrelitev rakete proti Marsu. Datum izstrelitve je za zdaj 25. november, sonda z robotom pa naj bi na sosednjem planetu pristala avgusta prihodnje leto. Načrte so razkrili, potem ko se je dokončno zaključilo 30-letno obdobje poletov z vesoljskimi raketoplani, podrobni načrti za nadaljnje delo agencije pa so še v pripravi. Veliko Američanov se boji, da pomeni ukinitev programa raketoplanov tudi dokončni umik ZDA z vodilnega mesta pri raziskovanju vesolja.

Juno leti na misijo proti Jupitru že ta mesec

Kot je pred dnevi potrdil ameriški predsednik Barack Obama, je ena prednostnih nalog ameriškega vesoljskega programa izgradnja novih vesoljskih plovil, ki bi presegli obzemeljski domet raketoplanov, tako pa bi bili zmožni pošiljati odprave astronavtov na asteroide, Mars in na cilje globlje v temi vesolja. Že prihodnji teden naj bi proti Jupitru z izstrelišča v Cape Canaveralu poletela raketa Atlas 5. Robotska sonda Juno naj bi eno leto krožila nad smrtonosnimi Jupitrovimi pegami, ki naj bi se jim približala bolj kot vsi dosedanji orbiterji. Tako naj bi znanstveniki ugotovili, koliko vode premore planetarni orjak. Razvozlati nameravajo tudi, kaj povzroča velike spremembe v magnetnem polju ter če se pod gostimi in razbeljenimi strupenimi oblaki skriva trdna skorja planeta.

"Jupiter skriva obilico ključnih skrivnosti našega nastanka," poudarja eden vodilnih znanstvenikov in poznavalcev Jupitra dr. Scott Bolton. Znanstveniki domnevajo, da je Jupiter prvi planet, ki je nastal po rojstvu našega Sonca, za zdaj pa ostaja še vedno neznanka, kako je do tega prišlo. Pomemben košček v mozaiku razumevanja leži v odgovoru, koliko vode se dejansko nahaja znotraj atmosfere planeta, ki je od Sonca oddaljen petkrat dlje kot Zemlja.

Tako kot Sonce sestavljata Jupiter prvenstveno vodik in helij, zmešana s ščepcem drugih elementov, kot denimo kisika. Znanstveniki so prepričani, da je kisik povezan z vodikom ustvaril vodo, ki bi jo bilo možno izmeriti z mikrovalovnim globinomerom, enim izmed osmih znanstvenih pripomočkov na Junou. Nekateri indici že zdaj nakazujejo, da je Jupiter po vsej verjetnosti nastal na hladnih obrobjih solarnega sistema in se postopoma premeščal bližje Soncu. Spet drugi znanstveni modeli kažejo, da je planet nastal na približno svoji sedanji lokaciji, tako da so se v skupno jedro akumulirali prastari skladi ledenih kristalov različnih elementov.

Ne glede na to, kako je planet nastal, znaša Jupitrova masa domala dvakratnik skupne mase vseh ostalih sestrskih planetov skupaj, zaradi česar je gravitacija zadostna, da ohranja vse gradnike skupaj.

Juno bo proti svojemu cilju potoval pet let, po prihodu julija 2016 pa se bo vrinil v tesno vrzel med planetom in notranjim robom radiacjskega polja. Sonda, ki jo napajajo le sončne celice, bo nato še dobro leto krožila nad Jupitrovima poloma, na višini skoraj 5.000 kilometrov nad vrhovi strupenih oblakov. Jupitru se je bolj približala le sonda, ki jo je v Jupitrovo atmosfero izstrelil satelit Galileo, a je plovilo lahko oddajalo in zbiralo podatke le 58 minut, nakar je podleglo izjemnemu planetarnemu pritisku in vročini.

Junoino elektronsko srce je zaščiteno s titanovimi ploščami, ki so se dobro leto zmožni upirati izjemni radiaciji. Nazadnje se bo sonda potopila v planetovo atmosfero, da bi preprečili onesnaženje Jupitrovih lun, na katerih bi lahko obstajalo življenje.

Junoina izstrelitev je predvidena za 5. avgust, plovilo pa so zgradili v laboratoriju Lockheed Martin Astronautics v Denverju. Misija, ki je druga Nasina najcenejša, nakazuje novo obdobje vesoljskega raziskovanja, bo ameriške davkoplačevalce stala 1,1 milijarde dolarjev.

Drzen korak v smeri Marsa

Med bolj izpopolnjenimi sondami na plutonijev pogon je tudi Mars Science Lab, v Nasi poznana tudi kot Curiosity (radovednost). Proti Marsu naj bi jo izstrelili že novembra. Po svoji dolžini je dvakrat daljša in kar petkrat težja od predhodnih na Mars poslanih raziskovalnih robotov. V sondi Curiosity je vgrajenih 10 znanstvenih inštrumentov, med drugim dva za kemijsko analizo drobcev skal na planetu. Tako znanstveniki upajo, da bodo izvedeli, ali so na rdečem planetu kdaj koli obstajali potrebni pogoji za razvoj življenja, kot ga poznamo na Zemlji.

Znanstveniki so kar pet let premlevali, katero izmed 60 možnih pristajalnih mest bi bilo najprimernejše za misijo. Izbor so strnili na štiri kraje: na kraterje Eberwalde, Mawrth Vallis, Holdenov krater in na zmagovalni krater – krater Gale, iz katerega se proti nebu dviga pet kilometrov visoka gora. Ta je dvakrat višja od skladov skal v Grand Canyonu.

Analiza podatkov z Marsovega orbiterja je na gori odkrila zametke gline in sulfatnih soli, ki ju je med kandidatnimi mesti za pristanek mogoče najti le v Galeovem kraterju. Po besedah geologa Dawna Sumnerja bodo v sedimentih na Marsu iskali sledi vode, ki je ključna za poselitev planeta. Znanstveniki še ne vedo, kako je gora nastala. Možno je, da gre za razjedeni ostanek usedlin, ki so nekoč zapolnjevale notranjost kraterja.

Čeprav bo misija sonde Curiosity trajala dve leti, znanstveniki upajo, da bo robotsko vozilo preživelo in preseglo predvideno dobo. Eden izmed dveh robotov poslanih na Mars, ki je bil na le trimesečno misijo poslan na planet januarja 2004, na primer še deluje, medtem ko je njemu sorodna druga sonda preživela le leto dni. Obe sondi sta na Marsu zbrali podatke o tem, da je bilo na površju planeta nekoč precej bolj toplo in vlažno v primerjavi s suho in ledeno pustinjo, ki prekriva površje Marsa danes.