Zagotovo ena boljših izdaj INmusic festivala je letos poleg King of Leon, Arcade Fire, Michaela Kiwanuke, na zadnji, tretji festivalski dan, postregla še z energičnimi nastopi zasedb Kasabian, Flogging Molly in Slaves. Pred njimi so po kratkotrajni nevihti, ki obiskovalcev ni pregnala, zgolj spodbudila, da so si nadeli festivalske škornje in nemoteno uživali naprej, nastopile še zasedbe Danko Jones, Human, Clone Age, Fiona’s Run, Ogenj in legende "world music" glasbe Orchestra Baobab, ob katerih le malokoga niso zasrbele pete.
Hrvaške barve so na "skritem odru" zastopali Sunshine Madness in Porto Morto, ljubljenci občinstva, irski veseljaki Flogging Molly, pa so v svojem slogu priredili poskočni žur "par excellance", kar pa je presenetilo tudi njih same, saj je pevec pohvalil, koliko irskih zastav vidi tokrat med občinstvom. Kot nalašč za živahen festivalski pogo, spodbuda za še več piva in tudi kakšen leteči plastični kozarec z nekoliko vsebine za počez.
Udarni mladi britanski punk-rock dvojec Slaves je predstavil svojo vizijo organsko grobega britanskega punka z blues in garažnimi rifi. Kitarist Laurie Vincent in bobnar Isaac Holman pa sta s svojim "prvinskim nabijanjem" takoj pridobila simpatije in tudi pošteno dvignila temperaturo do nastopa zadnjih zvezd tokratnega festivala, britanskih Kasabian, ki letos obeležujejo 20-letnico obstoja. A četudi se zasedba imenuje po Lindi Kasabian, članici družine Manson, je večinoma predstavila svoje nabrite, pozitivne in predvsem poskočne pesmi, nastop pa zabelila z večino poznanih hitov, kar je bil primeren zaključek tokratnega INmusica.
V Teslinem stolpu so v večernih urah festivala vrteli zgodovino rocka, saj so radovedneži lahko uživali v projekcijah legend rokenrola, zagotovo pa bo stolp, ki je tam zdaj postavljen za stalno, mnoge mimoidoče spominjal, da se bo tam prihodnje leto odvil 13. INmusic festival, ko spet lahko pričakujemo izvrstne izvajalce. O tem smo poklepetali tudi z direktorjem festivala Zoranom Marićem. Več v kratkem intervjuju!
Nekaj dni pred festivalom se je izvedelo, da je 12. INmusic razprodan. Kje je ključ vašega uspeha?
Po 12 letih dela lahko rečem, da ničesar nismo dosegli čez noč. Iz leta v leto smo gradili zaupanje pri agentih, pri samih skupinah, da nas poznajo in da naredimo, kar si zamislimo. To je potrebno v vsakem poslu, tekom let pa se ugled zvišuje in se ga potem trudiš obdržati. Tako smo si zgradili zaupanje občinstva, ki se k nam vrača, in tudi pri izvajalcih.
Kako si lahko privoščite, da cel festival ponudite za ceno ene vstopnice srednjega ranga normalnega koncerta nekega tujega izvajalca?
Zelo pazljivo izbiramo izvajalca, saj imamo zelo skrčen proračun. Javna podpora je 4-5 odstotkov stroškov festivala. Kar je precej manj, kot imajo ostali evropski festivali tega ranga. Od turističnih institucij bi pričakoval več, saj imajo največje proračune, saj je s tem povezan večji turistični obisk in večja zasedenost kapacitet in verjamem, da se bo to v prihodnje zgodilo. Ker nočemo več delati na ta račun, da bi zgolj razprodan festival (kot letos) lahko pokril vse stroške. Da moraš skozi uho šivanke, da bi lahko obstal in preživel. A doslej je bil to edini način, da se zadeva priganja naprej. Vse je treba prepričati, da je to v dobro vseh, cele skupnosti, ne samo organizatorja. Organizator je čvrsti temelj, na katerega se vsi opirajo. Vsi imajo pričakovanja od organizatorja, izvajalci, občinstvo, sponzorji, zato je to težak posel, s katerim se malokdo ukvarja. Z dobrim razlogom. Saj to ni običajen in lahek posel.
Imate dober "know how", kaj so torej bistveni elementi za uspešno izpeljan glasbeni festival?
Imeti moraš nos in razmišljati vnaprej, že zdaj rezerviramo izvajalce za prihodnje leto. Razmišljati je treba o turnejah določenih izvajalcev, da se bodo pokrile in bodo lahko prišli tudi k nam. Dobro je treba vedeti, kdo je glasbeno dovolj relevanten, hkrati pa dovolj cenovno ugoden in da paše v naš kontekst. Hkrati se ne želimo zapustiti v organizacijskem smislu. Kot majhen v evropskem merilu oz. srednji festival s precej skrčenim proračunom se borimo za vsakega obiskovalca. Vem, ker sem prepotoval na desetine evropskih festivalov, da se večina precej manj trudi okoli ureditve festivala kot mi. Pri 50, 60 ali 100 tisoč ljudeh dnevno jih to zares prav nič ne zanima. Imamo Teslin stolp, le kdo bi se s tem kje ukvarjal? Raje prodajajo pivo in čips, je bolj donosno (smeh). Na nek način se tako trudimo biti bolj atraktivni in inovativni od drugih festivalov, da smo drugačni, bolj ugodni. Kings of Leon lahko gledate na tovrstnih festivalih ali pa pri nas. Je pa bistvena razlika.
Britanska revija NME vas je uvrstila med najboljše festivale na svetu. Seveda je to za vas dober PR, a kaj vam to pomeni?
To pomeni, da imamo zaupanje mednarodnega občinstva. NME pa imajo svoje glasbene kritike, ki imajo svoj okus in bralstvo, ki kaj da njihovo mnenje in njihov glasbeni okus za določene izvajalce. Vseeno pa je ponudba v življenju velika in določeni filtri in pokazatelji so nam vsem potrebni. Za nas je to veliko priznanje z njihove strani, da smo sploh stopili v to sfero festivalov in da nas primerjajo z največjimi festivali na svetu.
Kaj menite, da je tisto, kar tujce privlači, da pridejo na festival in tukaj preživijo kar enotedenske počitnice v času festivala?
Jarun je super lokacija, brez dvoma. Trije otoki kot festivalska lokacija ni ravno običajno festivalsko prizorišče, saj gre za okolje, ki je v naravi, veliko je vode, kamp je s festivalom povezan z plavajočim mostičkom, kar je svojevstna atrakcija. Ko gre za izkušnjo, ki je ni mogoče dobiti nikjer drugje, s Teslinim stolpom vred, potem se beseda širi naprej, poveste svojim prijateljem in zagotovo je to dobro. Čeprav so nam agentje ponujali največje DJ-je, smo jih zavrnili, ker ne spadajo v naš koncept in so to razumeli. Hkrati pa se držimo zabavno-poučnega koncepta. Trudimo se, da je festival zabaven in ni neumen. No, pa imamo nov slogan! (smeh)
Kje pa festival vidite v bodoče, se gre še lahko višje, hitreje, bolje?
Seveda, če bi imeli večje proračune, bi si lahko privoščili več, predvsem srednji del programa, kjer je še dovolj prostora, da se še veliko postori. A omejitve so velike. Veliko skupin smo želeli pripeljati, a si jih že v osnovi ne moreš privoščiti, ker vložek s tako ceno vstopnice preprosto ne upraviči stroška. Radi pa bi delali tak program, ki se ga ne sramujemo. Ker če bi delali komercialni program, za katerim ne stojimo, bi bil to potem kot kateri koli drugi posel. Biznis pač. Denar je po definiciji sredstvo, ki samo po sebi ni vredno nič. Če pa ti gre samo za sredstvo, potem si zamudil tekmo. Izkušnja, ko se zgodi, da je zadovoljno občinstvo, da je zadovoljen bend, da se zgodi interakcija, v živo, kar se ne zgodi prepogosto, a se dogaja. Kot prvo, gre za užitek "živega" koncerta in užitek organizatorja, ko si reče "zares sem se namučil kot žival, a to je trenutek, za katerega sem delal in je vedno".
