24. julij: Vreme ni najboljše
Včeraj smo bili triindvajsetega. Tomažev smrtni datum. Zato ga ta dan nikoli ne boste videli plezati. In tudi včeraj ni. Ves dan je prečepel v kuhinjskem šotoru, skupaj s tremi domačini in – kuhal. Zabaval jih je s svojimi recepti in kuharskimi zvijačami, nam pa obljubil: ''Danes nudimo: gobovo juho z lisičkami, mesne polpete alla Kocjan, krompijeve svaljke, breskove cmoke in regrat z jajci.''
Res, da je kuharjem zvil dve žlici (''Takšen pač sem, kaj čmo!'') in da jim je z moko zaprašil ves šotor, jim s sekljanjem mesa dal ves dan dela, porabil olja za ves naslednji teden..., a je dobesedo sijal od sreče. 'Gurman življenja! Stipe pa je ves čas ponavljal: ''Pa ti si za ožent, da bi bil ja djevojka...''
Nismo verjeli, a res, po treh, štirih urah, ko so pod njegovo taktirko kuharji morali še malo dlje kuhati krompir, ko so se zabavali ob svaljaknju testa, lovili iz vode svaljke in se čudili, da je regrat, čeprav mini mini, ki raste okoli šotorov (no, malo višje vsaj krav ni), užiten, smo sedli za dobro obloženo mizo. Daritev bogovom?
Vreme ni najboljše
Že ponoči smo na nebu opazovali ciruse, ovčice in druge znanilce poslabšanja vremena. Čeprav je to jutro v baznem taboru celo delno jasno, pa je gora že dva dni ovita v gost oblak. ''Ves čas sneži,'' Tomaž zaskrbljeno opazuje svoj cilj...
Ponoči smo se vsi zbudili ob trušču, ki je prišel iz stene. Odlomil se je velik serak. Posledica otoplitve ... ''Še danes bo tudi tu dež,'' ugotavlja Tomaž in gleda v nebo ...
