Razmišljati moramo pozitivno, ne 'ali bom zmogel', ampak 'kaj lahko naredim'

Branka Strniša je psihologinja, ki v Verigi dobrih ljudi uporabnikom nudi psihoterapijo. Ker ima svoje prostore v Kranju, so njeni klienti predvsem iz gorenjske regije, a dvakrat na teden se odpravi tudi v Ljubljano, kjer svoje znanje nudi tudi drugim uporabnikom Verige dobrih ljudi.

Na njen 'kavč' se največkrat usedejo partnerji in posamezniki, nekaj je tudi družin, medtem ko so otroci pri njej zelo redki gosti. Strniša sicer izvaja tako vedenjsko kognitivno terapijo kot medicinsko hipnozo. Kot razloži, je vedenjska kognitivna terapija bolj poznana, v tujini pa tudi priznana, saj določeno število terapij skoraj po celem zahodnem svetu krije zavod za zdravstveno zavarovanje, medtem ko pri nas njen status še ni tako urejen. Namreč, potreb je več, kot jih lahko pokrijejo zdravstveni domovi in bolnišnice, država pa za omenjene terapije ne omogoča koncesije.

Strniša pojasni, da pri vedenjski kognitivni terapiji povežemo nek dogodek, ki smo ga doživeli, z našim razmišljanjem, našim čustvovanjem in z našimi reakcijami ob njem, nato pa opazujemo, kako smo razmišljali in reagirali ob tem dogodku. "Na razmišljanje in na reakcije na neke dogodke lahko vplivamo, medtem ko čustva in občutke sproščamo," razloži Strniša. Vedenjska kognitivna terapija je zelo strukturirana in lahko ljudem, ki so v velikih stiskah in kompleksnih situacijah, zelo pomaga, ker med terapijami s pomočjo terapevta naredijo neko strukturo psihičnega doživljanja in tako lažje prepoznajo dogajanje in zato lažje tudi izberejo neko strategijo, da se odzovejo. Se pa na terapijah učijo tudi sproščanja, kontroliranja vedenja in preoblikovanja misli, predvsem negativnih, nefunkcionalnih.

"Jaz nič ne morem, je zelo nefunkcionalna misel. In kdor to močno verjame, moraš z njim zelo nežno in počasi delati, da raztopiš to misel. Pomagaš mu na način, da ga opozoriš na to, kaj pa vse zmore. Danes si se oblekel, vseeno si šel ven, vseeno si nekaj naredil, torej ni res, da nič ne moreš," razloži na primeru. Koliko časa je potrebnega, da spremenimo način svojega mišljenja, je odvisno od vsakega posameznika. "Navade se naučimo, če jo 21-krat ponovimo. V možganih pa nastanejo spremembe povezav, če to delamo tri mesece," še pojasni.

Del vedenjske kognitivne terapije so tudi domače naloge. Te so lahko zelo majhne, npr. da klient prepozna reakcijo ob nekem dogodku in jo poskuša ustaviti. "In včasih je, ko ga učiš novo strategijo, dobro, da pretečeta vmes tudi dva tedna ali več, saj se potem lahko znajde v več takih situacijah. Pa tudi kakšna stvar je lahko preboleča in je ne more takoj povedati, ampak potrebuje to najprej pri sebi predelati," pojasni.

Je pa tako, da človek včasih ne more vsega spreminjati. "To je paradoks, ki se vidi pri terapijah. Vidiš, da te nekaj moti, a si se tega navadil in se to bojiš spremeniti, ker sprememba pomeni nesigurnost in ne veš, kaj bo prinesla s seboj." Pomembno je, pravi Strniša, da je terapevt pronicljiv in zelo prilagodljiv, saj mora znati odreagirati na situacijo, v kateri je klient. Problem je namreč treba prilagoditi konceptu terapij, ne pa terapije problemu, doda. Sicer pa je vedenjska kognitivna terapija zelo uporabna saj lahko z njo dosežemo vsaj minimalne spremembe.

Pri medicinski hipnozi pa sprostimo naše ovire, odpore in smo bolj dojemljivi za to, kaj se dogaja v naši psihi. Bolj smo dojemljivi tudi za pozitivne sugestije, kar pa ne pomeni, da bo človek povedal ali naredil nekaj, kar še ni pripravljen. Se pa medicinska hipnoza uporablja na več nivojih; globoko sproščanje, krepitev jaza, da občutiš, da nekaj zmoreš, čustveno sproščanje, pa tudi delo na travmah ali projekciji bodočnosti, torej, če se nekdo nečesa boji, se v tem stanju lahko odloči, da bo šel čez to situacijo.

Pri uporabnikih Verige dobrih ljudi pa tudi sicer Strniša najraje kombinira obe metodi. Je pa za osebe, ki so se znašle na socialnem dnu, najpomembneje, da se čutijo sprejete in da imajo možnost nekomu vse povedati. "Kaj jih boli, kaj jih skrbi, potem pa na teh skrbeh delamo naprej. Ko malo sprostijo čustveno stisko, pogledamo, kaj lahko naredimo, kaj lahko spremenimo in česa ne moremo. In če že takrat dobijo neke izkušnje, da jim nekdo pomaga, potem začnejo tudi sami delati v tej smeri," pojasni in doda, da se je s situacijo najprej potrebno soočiti, potem jo sprejeti, potem pa delati v smeri, da jo izboljšaš.

Strniša pojasnjuje, da se uporabniki velikokrat sprašujejo, kako bodo poskrbeli za otroke. Gre za nefunkcionalno misel, ki pa se ji ne moremo izogniti. A če se iz razmišljanja, ali bom jaz to zmogel narediti, premaknemo v razmišljanje, kaj lahko naredim, nam bo to uspelo, pravi.

Dejstvo je, da je treba na spremembah delati v miru in počasi. Z uporabniki Verige dobrih ljudi zato vedno naredi najprej načrt, s čim bodo začeli. Ali bodo najprej delali na jezi ali na dogodku, ki se je zgodil, ali na tem, zakaj so v taki stiski, ali na zdravstvenem stanju, ki ni najboljše. Potem govorijo o tem, kako bodo situacijo obvladovali, kako se bodo s tem soočili. "Delamo na tem, da se ljudje naučijo strategij, da se soočijo s težavami in da dajo to ven iz sebe."

Terapija namreč ni vedno le zdravljenje, saj istočasno že delaš, razvijaš lastne veščine in znanja, pojasnjuje Strniša in dodaja, da bi ljudje bolj morali delati na tem, da je treba poiskati pomoč, ko jo potrebujemo. Hkrati pa opozarja, da bi drugi ljudje morali bolj poslušati in ne takoj obsojati. "Najhuje je, če je bil nekdo funkcionalen, je delal, za vse poskrbel, potem pa se nekaj zgodi, ali v službi ali na zdravstvenem stanju, in si ne upa povedati, ker je to še vedno nek sram, stigma. Ker pri nas še vedno velja, da je len, če ne dela." Takrat je dobro pomisliti na to, kaj vse smo že zmogli. Vse prevečkrat namreč pozabljamo, kaj smo v življenju že naredili, kaj smo zmogli, kje so naše moči in kakšne so, konec koncev, tudi naše želje.

Če bi ljudje dovolj zgodaj poiskali pomoč, bi bila marsikatera stiska hitreje rešena, pravi Strniša, ki se ji pri Verigi dobrih ljudi zdi zelo pomembno tudi to, da omogoča brezplačno terapijo ljudem, ki so v stiski in si je ne morejo privoščiti. "Imeli smo tudi primer, ko je par videl, da je pri Verigi dobrih ljudi vključena tudi terapija, in sta vprašala, če se lahko udeležita samo te. Prav tako sta oddala vlogo, šla čez proces, vendar sta rekla, da potrebujeta le terapijo, da bosta druge stvari že sama uredila, če pa ne bi šlo, bosta pa pozneje spet prišla."

Strniša se na terapijah srečuje s številnimi ljudmi v stiskah, takšnih ali drugačnih, a naučila se je, da je delo doma ne obremenjuje. Drži se pravila, da je treba nefunkcionalne misli spremeniti v funkcionalne. In ko kdaj na sprehodu razmišlja o kakšnem klientu, razmišlja o tem, kaj bi še naredila, kako naj še pristopi, da se bo bolj odprl, da bo to rešil. "Ker vem, da ne bo nikomur koristilo, če bi razmišljala o tem, kako je nekomu hudo in v kakšni hudi situaciji je. Če razmišljaš o tem, kaj lahko narediš, se usmeriš bolj v iskanje ideje, z bolj ustvarjalnim razmišljanjem pa sprožaš tudi bolj pozitivne hormone. Če pa razmišljaš o tem, ali boš zmogel, takrat se pa zapiraš, greš v strah in tesnobo in sproža se stresni hormon," še pojasni.