Dan Prohart

Starost: 40
Kraj: Zbilje
Izobrazba / zaposlitev: ekonomski tehnik / serviser / prodajalec koles / ustvarjalec videov

Opiši se v nekaj stavkih.
Pozitiven, energičen, spontan, zgovoren, ustvarjalen, avanturist.

Najbolj zabavna zgodba o tebi?
Z ženo sva bila enkrat ob res lepi plaži, ki pa je bila nudistična. Prepričala me je, da sva jo šla obiskat. Jaz sem se lepo z golo ritko usedel na toplo skalico ... in ko sem vstal, sem začutil nekaj nenavadnega. Pogledam dol in vidim žvečilko, ki se drži za moja "jajca" in skalo ... kot da bi me Spiderman ujel na kočljivo mesto! No, pravijo, da če imaš problem z žvečilnim gumijem, daš stvar v zamrzovalnik in gre dol. No, tukaj se jaz nisem odločil za to možnost. Sva se pa z ženo jokala – ona od smeha, jaz pa malo od smeha in kakšna solza je pritekla tudi od bolečine.

Najbolj žalostna zgodba o tebi?
Mislim, da se v vsaki žalostni zgodbi na koncu najde tudi nekaj dobrega. Bilo jih je kar nekaj, najbolj pa me je zaznamovala možganska kap. 

Kdaj si se prvič 'srečal' s kuhalnico? Opiši izkušnjo.
Prvič sem si sam pekel na žerjavici. Na morju smo vsak večer kurili ogenj, tako da smo veliko pekli na žerjavici, pa na palicah. Starši in prijatelji so celo iz blata in kamna zgradili peč za pico. Dobili smo že narejeno testo in smo ga sami oblikovali v čapate ter pekli bodisi na ponvici, kamnu ali direktno na žerjavici. Včasih smo testo ovili okoli palice in pekli nad ognjem. Prvič sem si sam pekel ribe, ki sem jih ulovil – mislim, da sem bil star manj kot deset let, tam nekje osem.

Katera je bila tvoja prva kuharska mojstrovina in kdo jo je prvi poskusil?
Ribji brodet, star sem bil kakšnih 10 let. Skuhala sva ga s prijateljem Nejcem. Notri je bilo vse, kar se je dalo nabrati iz morja – sipa, male ribice, raki, školjke. Da pa je bil res dober, je potrdil moj oče Dušan, sicer vegetarijanec, ki rib ni maral, ampak takrat je pojedel repete! 

Največji eksperiment, ki si ga izvedel v kuhinji?
Tatarca sem hotel popeči kot en mesni sir ... (smeh) Ni bilo dobro!

Bi rekel, da si v kuhinji urejen in se držiš posodic, meric in postopkov ali vlada popoln kaos?
Rad se vnaprej pripravim, sploh zdaj po kapi hitro naredim "štalo". Pred kapjo sem pa sproti razmišljal o receptu za kosilo, vmes spreminjal, dodajal ideje, ponavadi se je hitro kuhalo v štirih loncih naenkrat ... pa je bilo vse pod kontrolo. Postopkov se držim, dokler je to potrebno, ko pa enkrat usvojim zadevo, gre pa hitro vse po svoje.

Si kdaj ustvaril popolno jed navzven, katere okus ni bil najboljši?
Hm, nič konkretnega mi ne pride na pamet. Se pa spomnim obratne situacije – prijateljica mi je kasneje zaupala, da ko je bila na obisku in sem prinesel tista goveja rebra na mizo, se ji je skoraj obrnil želodec ('A to bom morala jesti?'). Res niso bila videti lepo ... Ampak pravi, da česa tako dobrega še ni jedla in kdaj se lahko spet povabi!

Ali raje kuhaš ali pečeš? Zakaj?
Oboje ima svoje mesto pri meni. Užival sem, ko sem mešal sestavine v loncu nad ognjem – mogoče je to tudi bolj uživaško in sproščeno, saj se ne zažge kar tako. Ampak vseeno raje pečem. Prilagajanje temperature, obračanje ob pravem trenutku in zadovoljstvo vsakič, ko dosežeš tisto popolno pečenost – pa naj bo to špargelj ali sardela.

Slano ali sladko? Zakaj?
Slano. Sladkega res še ne obvladam – poudarek na 'še'. Pa malo me zvije, ko vidim, koliko sladkorja in masla gre za eno pecivo – toliko ga sicer porabimo v dveh mesecih! Ko se naučim, bom zagotovo sam kreiral lahke, ne presladke sladice za vsak vikend.

Če bi imel svojo restavracijo, kakšna bi bila?
Majhna, v naravi, domača, sproščena, za manjše skupinice ... Vse skupaj bi bilo doživetje. Ognjišče ne bi manjkalo!

Kaj bi naredil z nagrado, če bi zmagal MasterChef?
Najprej bi mojo ljubo družinico peljal na izlet, da preživim čas z njimi. Sanjam pa o mini kmetiji, kjer bi lahko ustvarjal svoje produkte in videe.