Barbara Nonis

Starost: 45
Kraj: Šempeter pri Gorici
Izobrazba/zaposlitev: komercialistka

Opiši se v nekaj stavkih. 

Sem srečno bitje. Kar počnem, počnem z veseljem in mar mi je za vsakogar. Zrasla sem v ljubeči družini, kjer je na eni strani mamina brezpogojna ljubezen in delavnost dala svoj pečat, na drugi strani pa so očetova dobrosrčnost, poštenost, ljubezen in veselje do življenja pustili svoje znamenje. Nekoč mi je bilo potovanje po svetu cilj, sedaj najdem cel svet v družini. Moj mož Theo je bister človek in veseljak obenem, kar napolni moje želje/potrebe po pametnih odločitvah in vsakdanjem smehu. Skupaj imava tri čudovite otroke, ki jih vzgajava v dobre ljudi s pokončno držo. 

Kdaj si se prvič 'srečala'/'spopadla' s kuhalnico? Opiši izkušnjo.

Prve samostojne poskuse sem delala v osnovni šoli, začenši s pudingi. Nič posebnega, bil pa je začetek. Spominjam se, da sem dobila recept za testenine z ragujem in bučkami in vsi so ga pohvalili, tako smo jedli ta krožnik še prevečkrat.

Katera je bila tvoja prva kuharska mojstrovina in kdo jo je prvi poskusil? 

Torta z motivom morja za sinov rojstni dan je bila mojstrovina. Uporabila sem sladkorno maso in z njo izdelala ladjo, na kateri so bile razne živali, od leva, slona, žirafe, do kače in ptičkov. Po morju (torti) je plaval tudi kit, na obronku pa je bil mali otok z velikim svetilnikom in ob plaži je iz morja gledala hobotnica. Ustvarjala sem jo nekaj dni, o njej pa razmišljala tudi tedne. Ko sem jo dala na mizo med povabljene otroke, smo naredili par slik in v nekaj minutah je bilo mojstrovine konec. Kot mora biti! Tudi torta v obliki gradu za moji princeski ni bila nič manj slavnostna.

Največji eksperiment, ki si ga izvedla v kuhinji?

Joj, največji je bil zagotovo ta, da sem pozabila ekonom lonec na ognju zunaj za hišo. Ko sem po več urah prišla ven in vohala plastiko me je v trenutku prešinilo spoznanje. K sreči se je dobro končalo, lonec ni eksplodiral. 

Bi rekla, da si v kuhinji urejena in se držiš posodic, meric in postopkov ali vlada popoln kaos? 

V kuhinji imam rada red. Lepo mi je začeti v čisti kuhinji, zato, ko končam, za sabo pospravim. Rada delam po receptih, jih izboljšujem in si zraven zapišem najboljšo verzijo. Do grama točno. 

Si kdaj ustvarila popolno jed navzven, katere okus ni bil najboljši? 

O, ja, in če se zgodi, imam svojo domačo žirijo, ki mi takoj pokomentira in zagotovi, da se briše iz menuja. 

Ali raje kuhaš ali pečeš? Zakaj?

Odvisno od sestavine. Vsak okus, ki popelje, je vreden dela. Kuham z veseljem, pečem z veseljem.

Slano ali sladko? Zakaj?

Oboje. Sladko, ker je bolj pregrešno. Na morju pa slano.

Zakaj in katera je tvoja najljubša kuharska specialiteta, za katero upaš priseči, da bi sezula tudi naše sodnike? 

Za tako specialiteto bi jih morala povabiti na morje (že to bi jih sezulo), nalovila bi školjke, rake, hobotnico in to postregla v prijetni družbi. Še tako prefinjena usta so našla nasmeh sreče po moji morski dogodivščini. Res gre zasluga svežini ulova, ampak vem, da bi to bila prava dogodivščina tudi za najboljše sodnike. Rada bi imela čas, velikokrat za res dobro jed priprave trajajo več ur. Otroci pravijo, da moram pripraviti testenine z vongolami ali svoj kruh, teh jedi jim ni nikoli dovolj. Z veseljem bi se lotila tudi modre rakovice. 

Koliko časa na dan/teden preživiš v kuhinji?

V kuhinji preživim ogromno časa. V družini nas je veliko, zato so tudi količine velike, in ko vrt in sadovnjak obrodita, mi je vsega žal, če bi segnilo; zato vse predelam v ozimnico. Paradižnikova mezga je že cel ritual, pred leti sem jo kuhala iz 150 kg paradižnikov. 

Tvoje najljubše in najmanj ljubo kuharsko opravilo, česa res ne maraš? 

V kuhinji opravim vse, ne da bi se vprašala, če mi je všeč. Všeč mi je. Nerada pa mečem hrano v smeti. Tega res ne maram. Čiščenja pečice se ne lotim ravno s petjem in preproge tudi ne umijem vsak teden. Tu vskoči moja mama, ki me s svojo marljivostjo nese kot prava mladenka. 

S čim nameravaš navdušiti naše sodnike?

Resnično upam, da mi jih bo uspelo navdušiti. Lahko vam takole povem: moji trije domači sodniki, torej moji otroci, so precej izbirčni. Thiago ima najraje testenine in rižote, Isabel ima najraje meso in Maelle pizzo, fiorentino in škampe.  S Theom imava rada morske jedi. Res je, da si za kuhanje vzamem čas, ki ga v oddaji skoraj ni, zato se bom prepustila naključju. Skuhala bom, kar mi bo dano. 

Se ti zdi, da bo v MasterChefu težko? 

Ne vem točno, v kaj se spuščam, ampak v življenju so težke druge stvari. Raje na to gledam kot neverjetno izkušnjo. Ko so moji otroci začeli gledati YouTube, sem jim predlagala, da ustvarimo svoj kanalček, da jih spravim iz pasivnosti gledanja v aktivnost ustvarjanja. Ravno zaradi objav receptov na našem skromnem kanalčku velikega veselja (Laurum) sem dobila povabilo k vpisu na MasterChef avdicije. In spet, najlažje bi mi bilo reči ne, se ne izpostavljati in z doma občudovati druge. Ravno zato, da otrokom dajem zgled aktivnosti v življenju, sem sedaj tu. Seveda, to je moj primer, vsak ima svojega. Kuhanje mi je res užitek in MasterChef bo čudovita, neverjetna izkušnja. 

Katerega od naših sodnikov te je najbolj strah in s kom misliš, da boš razvila najboljši odnos? Zakaj?

Sprva me bo strah že vratarja in čistilke, le udomačiti se moram. Potem pa verjamem, da bom razvila z vsemi odličen odnos, saj nas druži skupno veselje. 

Če bi lahko en teden kuhala z enim od sodnikov, koga bi izbrala? 

Z vsakim bi bila posebna izkušnja. Nekje sem zasledila, da nekdo izmed sodnikov, pa ne vem kdo, obožuje jadranje. Obožujem jadranje. Z njim bi kuhala in en teden ne bi bil dovolj za vse prigode, recepte, ulove, sonce, veter, morje, vsa doživetja, ki jih jadranje nudi. Imam srečo, moj mož in moj tast sta izkušena jadralca. Še večja sreča je, ko se vsi vkrcamo na jadrnico in se popeljemo času čistih užitkov naproti. Morje okoli in okoli, samotni otoki (tam so zagotovo hobotnice), sanjske plaže, kristalna voda, ribiči sredi morja, pri katerih napolnimo zaloge, in tu vstopim jaz: kuham od sreče, s srečo, na sreči ...   

Kako misliš, da se boš spopadala s stresom pred kamerami? 

V pečico 15 min, da odmrznem.

Če bi bila hrana, katera hrana bi bila?

Mamin kruh.

Če bi imela nekoč svojo restavracijo, kakšno bi imela?

Opiši atmosfero, prostor, menu ... 

Na morju, na samem in v miru, kjer bi morje in črički peli svojo zgodbo. Čez dan bi senco dajali borovci, zvečer pa bi atmosfero ustvarjala nežna svetloba. Prostor bi narisale obdelane skale, leseni kipi in rastline. Udobje bi dajale amake (viseče mreže) in gostoljubje bi bilo prvo doživetje. Kuhinja kar na vidiku in žar z lesom. Restavracija bi nudila predvsem morsko hrano iz dnevnega ulova, odlični pa bi bili tudi vsi krožniki s testeninami in rižotami. Sadje in zelenjava ne preveč dodelani. Sladica po kateri bi ostala le ena želja: šeeeee!

Kaj bi naredila z nagrado, če bi zmagala MasterChef?

En teden na jadrnico: takoj. Potem bi kupila opremo, da bi naš kanalček Laurum imel ne le dobre recepte, pač pa tudi lepe posnetke.