KOMENTAR: Bodo smukaški spektakli poslej grozljivke?

Za najbolj brutalna smuka svetovnega pokala alpskih smučarjev sta veljala Wengen in Kitzbühel. Tekmi na slovitem Lauberhornu oz. Streifu sta vedno znova nagnali strah v kosti tudi asom formata Aksel Lund Svindal, Hannes Reichelt, Matthias Mayer ... A očitno je nekomu avstrijsko – švicarske prevlade, ko gre za najbolj strahospoštovanja vredno progo, dovolj. Zdi se, da so to Italijani. V Santa Caterini so namreč pripravili progo, na kateri je tudi vodilni tekmovalec smukaškega seštevka svetovnega pokala, deloval kot obetaven začetnik.

Izkušeni Svindal se na dveh treningih ni spoprijateljil niti s skokom, kaj šele s srednjim delom. Če je v letošnji sezoni, z izjemo dneva, ko je nastopil bolan, odpeljal kot narekujejo smučarski priročniki, zmagoval, se zdi, da tudi zaradi lastne varnosti, 200 kilometrov stran od Milana, ni upal tvegati. "Vesel, da sem cel prišel v cilj," je po tekmi povedal Svindal. Cilj, da bi od prvega Norvežana na startu Aleksandra Aamodta Kildeja dobil kakšno informacijo o stanju na progi, je bila misija nemogoče. Tretji s supervelelslaloma v Val Gardeni je namreč hitro ostal brez smuči in odstopil po nekaj sekundah na progi Deborah Compagnoni odstopil. Tudi naslednji tekmovalci se niso prav izkazali. Morda še najbolj nekdanji svetovni smukaški prvak Christof Innerhofer, ki domači hrib pozna, ki je bil najhitrejši na zadnjem treningu, ki je klub pristnem stiku z vratci, nato pa s količkom skoraj celotno progo, tekmo končal na 4. mestu.

Zračne blazine! Kaj pa zaščitni oklep?
Potem, ko je letošnjo sezono zaradi poškodbe denimo končal olimpijski prvak iz Sočija Matthias Mayer in ga je uporaba zračne blazine rešila pred morda še hujšo poškodbo v Val Gardeni, je očitno zelo kakovosten produkt, želja mnogih. Vsi najboljši ga še vedno nimajo, nekateri, ker ne verjamejo v zračno blazino, spet drugi zato, ker si je ne morejo privoščiti. A varnost tekmovalcev naj bi bila na prvem mestu. FIS bo moral tako očitno malce v 'kot stisniti' proizvajalce, da produkt naredijo bolj dostopen za večino reprezentanc. V vsakem primeru pa smuk ne sme biti grozljivka. Napad na rezultat je lahko usoden. Vožnja pri hitrosti preko 150 kilometrov na uro, na dveh visokotehnološko zasnovanih deščicah, pač ni mačji kašelj. Tekmovalci se peljejo 'v smrt' in po zadnjem smuku v koledarskem letu sem prepričan, da so bili trenerji vseh reprezentanc najbolj veseli, ko so imeli celotno ekipo v kombiju in so se odpravili proti domu … Najhujša smuka sezone še sledita, v Wengnu je sicer snega za vzorec, a naj bi bilo prihodnji teden že drugače, v Kitzbühlu imajo rezerve snega pripravljene, v nekaj mrzlih nočeh pa lahko Streif pripravijo, da bo sijal v vsem svojem sijaju. V brutalnem sijaju, kakopak! A ob ogledu včerajšnjega smuka sem imel občutek, da je bil Kitzbühel za Santa Caterino pač, kot Kobla ...