Čustveno slovo nemškega velikana

Markusa Eisenbichlerja že celoten konec tedna v Planici spremljajo njegovi navijači. Organizatorji so jim dovolili, da so zadnji skok svojega ljubljenca pospremili kar v izteku planiške letalnice, kjer so razprostrli velikanski transparent v zahvalo. Ob doskoku, ko je Eisenbichler še drugič danes poletel 223,5 metra, so se navijačem pridružili še ostali iz nemške reprezentance, ga najprej oblili s šampanjcem in nato zmagoslavno, čeprav so Nemci zaostali za Avstrijci, dvignili na ramena. 

"To mi pomeni ogromno. Boriti sem se moral sam s sabo, ker je bilo toliko čustev. Za to, kar se je dogajalo danes, nimam pravih besed," je bil po uradni razglasitvi čustven Eisenbichler. 

"Ponosen sem, da imam okoli sebe takšne ljudi. To mi pomeni ogromno. Že pred zadnjim skokom sem bil brez sape. Ne morem opisati, koliko mi vse to pomeni," je nadaljeval kmalu 34-letni skakalec, ki si bo najprej vzel daljši dopust, nato pa se posvetil karieri v policiji. "Varoval bom meje," se je pošalil pred dnevi. 

V koronski sezoni zaostal le za Granerudom

Poleg kopice prijateljev iz rodnega Bad Reichenhalla na jugovzhodu Nemčije je Eisenbichlerja v Planici spremljala tudi njegova mama, medtem ko je oče ostal v domovini. "Ponosen sem na svoje starše. Škoda, da oče ni mogel priti. Bilo bi še bolj čustveno. Brez mame ne bi imel takšne kariere, neverjetno sem ji hvaležen," je dodal Nemec, ki v nedeljo ne bo smel nastopiti, saj v svetovnem pokalu zaseda 38. mesto. 

Največji dosežek v svetovnem pokalu mu je uspel v sezoni 2020/2021, ko je zbral kar 1190 točk in na drugem mestu zaostal le za Halvorjem Egnerjem Granerudom. Posamično je prišel do treh zmag, prvo je slavil leta 2019 prav v Planici, za katero je večkrat povedal, da je njegovo najljubše prizorišče v svetovnem pokalu. 

Vrnitev v skoke čez sezono ali dve 

Eisenbichler se lahko obenem pohvali s kar šestimi zlatimi medaljami s svetovnih prvenstev, kar pet jih je osvojil na ekipnih tekmah. Leta 2019 je posamično slavil na veliki skakalnici v Seefeldu. Do edine olimpijske medalje je prišel pred tremi leti v Pekingu, ko je bil z nemško ekipo tretji. 

"Težko opišem, kako močno ga bom pogrešal. Nismo ostali zgolj brez izjemnega skakalca, ampak tudi brez odličnega 'cimra' in velikega prijatelja," je o njegovem slovesu povedal Karl Geiger. 

Eisenbichler sicer ne skriva želje, da bi se nekoč vrnil v smučarske skoke, najverjetneje kot trener, ampak bo na to treba še nekoliko počakati. "Morda čez sezono ali dve," je namignil.