Rogge: Pogumen reformator v času težke krize

Rogge je leta 2001 s pogumnim programom nasledil Španca Juana Antonia Samarancha in si prislužil sloves reformatorja Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki se je soočal s korupcijo. Napovedal ni le boja korupciji znotraj Mednarodnega olimpijskega komiteja, ampak tudi povečan boj proti dopingu in gigantizmu vse večjega obsega ter visokim stroškom olimpijskih iger.

2. maja 1942 v Gentu rojenemu kirurgu in ortopedu je Moku uspelo povrniti ugled, manj uspešen je bil pri reformi iger in večnem boju z zlorabo prepovedanih poživil v športu. "Bil je popoln predsednik, ki je veliko prispeval k modernizaciji in preureditvi Mednarodnega olimpijskega komiteja. Posebej bo ostal v spominu kot zagovornik športa mladih in ustanovitelj olimpijskih iger mladih," o svojem predhodniku pravi zdajšnji predsednik Moka, Nemec Thomas Bach, ki krovno organizacijo vodi od leta 2013.

"Bil je goreč zagovornik čistega športa in se neutrudno boril proti dopingu," še dodaja Bach in izpostavlja, da je Rogge ljubil predvsem šport in druženje s športniki. "Njegovo veselje do športa je bilo nalezljivo." Rogge je športno pot začel kot igralec ragbija, na olimpijskih igrah pa je nastopil kar trikrat, in sicer kot jadralec. Kasneje se je zapisal športni politiki in predsedniško mesto v Moku zasedel v najhujši krizi. Leta 1999 so se potrdile informacije, da je bilo več predstavnikov Moka podkupljenih, ko je Salt Lake City dobil izvedbo zimskih olimpijskih iger 2002. Reforme so bile nujne.

Ob korupciji je od Samarancha nasledil tudi velikanske stroške organizacije poletnih olimpijskih iger, ki jih je na vsak način želel znižati. "Bulo je treba prerezati, da bo gnoj lahko odtekel, in nato se mora rana osušiti," je o svojem delu nekoč dejal Rogge. Uspela mu je reforma odločanja o izbiri prireditelja iger. Med drugim je uvedel pravilo, ki članom Moka prepoveduje obisk kandidatov za izvedbo. Ukrep je bil nujen, saj je moralo pred tem kar deset članov Moka zapustiti svoje mesto, ker so od organizatorjev kandidature v Salt Lake Cityju prejeli denar in draga darila.

Rogge se je dela od začetka lotil odločno. Močno je povečal tudi obseg boja proti dopingu, čeprav je treba priznati, da tega vprašanja ni rešil in bistveno spremenil problema. Obseg težave in nasprotnike njegovemu početju je nato leta 2014 razkril dopinški škandal na olimpijskih igrah v Sočiju, ki je pokazal, da je lahko doping v posameznih primerih podprt celo na državni ravni. A z vsem svojim delovanjem je Mok v Združenih narodih pripeljal do statusa opazovalca.

"Vsekakor je bil prava oseba ob pravem času," je nekoč ocenil norveški član Moka in Roggejev prijatelj Gerhard Heiberg. Manj uspešen je bil Rogge v želji, da bi omejil stroške za izvedbo iger in zaustavil širitev tega projekta. Samo velikost iger mu je sicer uspelo omejiti na približno 10.000 udeležencev. Ni pa mu uspelo bistveno modernizirati programa iger in ustaviti rasti stroškov za izvedbo.

Da ni opravil vsega, kar si je želel, je ob predaji poslov posredno priznal tudi Bachu, ko mu je dejal: "Važna je kakovost iger. Važna sta finančni položaj Moka in boj proti krojenju izidov v športu in dopingu. Ti izzivi se ne bodo bistveno spremenili." Na čelu Moka je bil v času šestih iger. V neprijetnem položaju je bil le leta 2008 med igrami v Pekingu. V zadregi se je znašel, ker je molčal ob kitajski agresiji proti Tibetu, pa tudi ob omejitvi svobode medijev, kršitvi človekovih pravic in prepovedi demonstracij na Kitajskem. Kasneje je priznal, da njegov odnos ni bil popoln, a ocenil tudi, "da MOK suverenih držav ne more prisiliti v spremembe in pozdraviti vseh bolezni tega sveta".

V športnem smislu so največja zapuščina Roggejevega mandata mladinske olimpijske igre, ki so svoj krst doživele leta 2010 v Singapurju. Osnovna zamisel je, da bi tudi na ta način pri mladih povečali interes za šport in igre. Posledično je bil ob teh igrah večji poudarek na družbenih omrežjih, pa tudi na novih športih, ki so po dobrem desetletju našli pot v program iger.