'Želim, da Slovenija tudi po EP ostane na evropskem vaterpolskem zemljevidu'

Eden najboljših vaterpolistov na območju nekdanje skupne države je nase prvič opozoril še kot golobradi 18-letni mladenič v dresu nekdaj izjemno močne jugoslovanske reprezentance, s katero je v letih 1986 in 1988 osvojil tako zlato medaljo na svetovnem prvenstvu v Španiji kot tudi zlato olimpijsko odličje na poletnih igrah v Seulu.

Mirko Vičević je v svoji bogati igralski karieri branil barve številnih uglednih domačih in evropskih klubov. Že sam podatek, da je kar 17 let preživel v tedaj zelo močni italijanski ligi, dovolj zgovorno priča o igralski kakovosti našega tokratnega sogovornika. Leta 2008, pri 39-letih, je novopečeni selektor slovenske vaterpolske izbrane vrste zaključil igralsko kariero in se podal novim (trenerskim) izzivom naproti. Po nekaj uspešnih klubskih (pre)izkušnjah se je na nagovor nove vodstvene 'garniture' Zveze vaterpolskih društev Slovenije (v nadaljevanju ZVDS) odločil sprejeti selektorski izziv na slovenski reprezentančni klopi, na kateri bo debitiral z jutrišnjo uvodno tekmo na evropskem prvenstvu proti izbrani vrsti Slovaške.

Petinpetdesetletni črnogorski strokovnjak je v daljšem pogovoru za naš spletni portal uvodoma priklical spomine na, kot je sam večkrat poudaril, nepozabne čase igralske kariere, ki je bila prežeta s številnimi uspehi tako na klubski kot reprezentančni ravni.

"Na začetku moram poudariti, da moji igralski časi oziroma časi aktivnega vaterpolista segajo v davno preteklost. (smeh) Najbolj se seveda spomnim močnih čustev, ki sem jih doživljal pred, med in po tekmah. Ter seveda velikih odrekanj in napornega dela, kar je naposled vendarle obrodilo sadove v obliki vrhunskih dosežkov na klubski in reprezentančni ravni. Včasih je bilo več profesionalnih moštev, lige so bile izjemno kakovostne in posledično je bila reprezentanca tedanje skupne države Jugoslavije, za katero sem tudi sam uspešno nastopal vse do njenega žalostnega razpada, zelo zelo močna," na začetku intervjuja pove Vičević, ki večjih razlik med tako imenovanim "starim" na eni in sodobnim vaterpolom na drugi strani niti ne zaznava.

"Zagotovo obstajajo razlike med, dajva reči temu tako, "starim" in današnjim sodobnim vaterpolom. Danes se igra precej bolj na telo kot nekoč, ko sta bila v ospredju boj za žogo in prostor. Ne bi se pa strinjal s tistimi, ki trdijo, da v novejšem obdobju spremljamo 'atomski' vaterpolo, saj menim, da smo dinamično igro spremljali tudi nekoč. Drži, da se je skozi leta s spremembami pravil igra nekoliko posodobila, pridobila je na hitrosti, a kaj več od tega ni zaznati. Nekoč je bilo precej težje postati reprezentant, saj so si selektorji utrgali veliko več časa za selekcijo igralcev. Danes se bistveno hitreje pride v reprezentanco, prehodi iz mlajših v starejše selekcije niso tako podrobno razčlenjeni, kot se je to počelo pred 20, 30 ali pa 40 leti," nam zaupa nekdanji odlični vaterpolist, ki je tudi član hrama slavnih.

"Še danes mi to pomeni ogromno, med drugim gre za nagrado za življenjsko delo. Veste, ljudje pozabljajo, da to ni zgolj vstop v vaterpolski hram slavnih, temveč v hišo slavnih vodnih športov – poleg vaterpola sta to še plavanje in sinhrono plavanje –, kar pa, to se boste z menoj zagotovo strinjali, pomeni veliko več. To je tudi plod predanosti športu in pravega pristopa k delu. Z druge strani pa seveda to priznanje predstavlja tudi veliko odgovornost. Vedno sem si postavljal visoke cilje, saj se nikoli nisem želel spraviti v neprijeten položaj. Od stare slave se ne živi, potrjevati se je treba vsak dan," se Vičević zaveda krutosti vsakdanjega kruha vrhunskega športnika.

Nesporen talent in železna volja sta slovenskega selektorja vodila skozi različne tako klubske kot reprezentančne preizkušnje. Vičevićeva igralska kariera je bila zelo barvita, prežeta s številnimi uspehi, s spomini pa nas najprej popelje v vrste domačega Primorca iz Kotorja v Črni gori.  

"Tam sem začel svojo dolgoletno pot poklicnega vaterpolista. Nato sem prestopil v splitski Jadran, še pozneje v italijansko Savono, Barcelono ... Po nekaj letih sem se vrnil v Italijo, kjer sem do konca igralske poti branil barve Pro recca, Savone in Brescie. Na Apeninskem polotoku sem preživel kar 17 klubskih sezon, kar je tudi za današnje čase impozanten podatek. Kar se jugoslovanske reprezentance tiče, sem zanjo debitiral z 18 leti na svetovnem prvenstvu v Madridu 1986. Mimogrede, to prvenstvo smo na koncu tudi osvojili, obenem pa je moj Primorac iz Kotorja istega leta osvojil tako državni kot tudi pokalni naslov Jugoslavije. Po razpadu skupne države sem nato dočakal prvi nastop za samostojno Črno goro leta 2006, a je bilo to ob koncu kariere pri 38 letih. V posebno čast mi je, da sem bil njen prvi kapetan," se prehojene igralske poti spominja Vičević, ki je trenersko pot začel, še preden je igralno kapico dokončno postavil v kot.

"Od svojega 7. leta starosti sem v stalnem pogonu. (smeh) Takoj po zaključku igralne poti, sem se posvetil trenerskemu delu. Oziroma že prej, pred zaključkom aktivne kariere sem pri Savoni istočasno opravljal vlogo trenerja v mladinski zasedbi, saj sem kot tedaj najstarejši igralec ekipe želel prejeti povratne informacije od mladih nadobudnih vaterpolistov, kako oziroma če lahko implementirajo določene moje zamisli v svoj proces dela. Gnala me je neverjetna radovednost, in ko sem se odločil za vrnitev v rodno Črno goro, sem v Kotorju s pomočjo prijateljev, športnih zanesenjakov ustanovil posebno akademijo Cattaro, ki je predstavljala povsem novo zgodbo.

Bistvo akademije je bilo kakovostno delo z mlajšimi starostnimi kategorijami in predvsem, da se vsakemu otroku, ne glede na njegov socialni, finančni ali kakršen koli drug položaj, omogoči spoznavanje z vaterpolsko igro. Tedaj se nismo pogovarjali o članski zasedbi, a je bil pritisk pokroviteljev tako velik, da smo že po osmih mesecih od ustanovitve akademije oblikovali člansko moštvo, ki je že v naslednji sezoni postalo evropski prvak. To je bil pravi mali športni čudež, v katerem je sodeloval tudi nekdanji odlični slovenski reprezentant Matej Nastran. Ekipa je bila zelo močna, številna znana in preverjena vaterpolska imena so tvorila dobro naoljen stroj. Po tej uspešni zgodbi sem nato opravljal vlogo vodje vseh mlajših selekcij Črne gore. Med drugim smo osvojili zlato kolajno z mladinsko izbrano vrsto, pred prihodom v Slovenijo pa sem treniral še vaterpoliste beograjske Crvene zvezde," se z uspehi v dozdajšnji trenerski karieri lahko pohvali Mirko Vičević.

V zadnji tretjini pogovora je beseda tekla o aktualnem trenutku slovenskega reprezentančnega in klubskega vaterpola. Po dolgih letih stagnacije se zdi, da se je krivulja uspehov predvsem na reprezentančni ravni začela počasi obračati navzgor. A kakovostni razkorak med ex-jugoslovanskimi reprezentancami je kljub temu še vedno izrazit.

"Moram se strinjati z vami, da je ta razlika v tem trenutku res velika, toda ... Ta se lahko dokaj hitro zmanjša v korist slovenske reprezentance. In to ne govoriva o časovnem procesu v 10 ali 15 letih, namreč že v naslednjem štiriletnem obdobju lahko zadeve spravimo na bistveno višjo kakovostno raven. A za kaj takega se morajo izpolniti določene postavke. Slovenija ima štiri razvojne vaterpolske centre: poleg Kranja, ki je desetletja paradni konj vaterpola na Slovenskem, so tu še Koper, ki je bil nekoč zelo močen, Maribor, ki razvija zelo zanimivo zgodbo, ter seveda Ljubljana kot prestolnica države, ki bo v kratkem dobila olimpijski bazen. To so dejstva, ki govorijo v prid temu, o čemer se midva sedaj pogovarjava.

Seveda, do tu vse lepo in prav, zdaj pa prehajamo na tisti zelo pomemben del, ki mu pravimo financiranja športa. Tu bo potreben določen finančni vložek, ne toliko za poklicne članske vaterpolske ekipe, temveč bolj za slovenski podmladek v želji, da bi se ta lahko kontinuirano udeleževal velikih reprezentančnih tekmovanj. In iz tega jedra bo lahko že čez nekaj let članska vrsta črpala nove moči za uspešnejšo prihodnost. Ob tej priložnost bi pozval vse relevantne deležnike v slovenskem vaterpolu, da se še bolj približajo bazenu in svoje bogato znanje prenesejo na mlajše rodove. Verjemite mi, da teh ljudi v Sloveniji ni malo. Slovenija je prelepa dežela z izjemnimi dosežki v praktično vseh športnih panogah, kar predstavlja pravi fenomen v svetovnem merilu. Zato bi bila velika škoda, da svojega deleža k uspehom slovenskega športa nekoč ne bi prispeval tudi reprezentančni vaterpolo," se je geneze večletne rezultatske suše in zatona vaterpola v deželi na sončni strani Alp dotaknil aktualni slovenski selektor.

Ta je po inicialnem pogovoru z novo vodstveno strukturo ZVDS-ja in nekdanjim selektorjem članske vrste Krištofom Štromajerjem hitro našel skupen jezik za sodelovanje.

"S sekretarjem zveze Robertom Grubišićem Čabom se poznava že več kot štiri desetletja, ko je on še plaval v Splitu, jaz pa sem tedaj branil barve tamkajšnjega Jadrana. Nato sem se spoznal še s predsednikom Matjažem Štandekerjem ... Veliko časa sem preživel z dotičnima gospodoma in tudi z dotedanjim selektorjem Krištofom Štromajerjem, ki je moral zapustiti selektorski položaj zaradi zdravstvenih težav. Skozi pogovore smo prišli do neizpodbitnega dejstva, da slovenski vaterpolo razpolaga z določenimi dejavniki, ki so predpogoj za začetek uspešne zgodbe. Na koncu me je prepričal entuziazem predsednika Štandekerja, ki želi s sodelavci iz zveze spraviti slovenski vaterpolo na (precej) višjo raven. Časa za daljši razmislek ni bilo, saj je evropsko prvenstvo tako rekoč pred vrati. Dogovor je bil sprejet zelo hitro, vzdušje v in okoli zveze je odlično, tako da sem brez večjih pomislekov prevzel vodenje slovenske reprezentance.

Obenem pa sem začutil, da je zveza zelo dobro urejena organizacija z jasnim pogledom v prihodnost. Ljudje, ki zdaj vodijo slovenski vaterpolo, želijo postopoma doseči (določeno) razvojno raven, ki bi pomenila večjo možnost za pogostejše uvrstitve članske reprezentance na velika tekmovanja. Ne glede na to, kdo bo po evropskem prvenstvu vodil to reprezentanco – ali bom to funkcijo še naprej opravljal jaz ali pa kdo drug, niti ni pomembno – je zelo pomembno, da bodo vodilni možje zveze vztrajali pri začrtani poti na dolgi rok," je ena od največjih Vičevićevih želja tudi po zaključku evropskega prvenstva.

Slovenija je po daljšem obdobju znova med najboljšimi evropskimi reprezentancami. Čeprav je napredek očiten, pa v naslednjih dneh ni pričakovati večjih čudežev.

"Moram vas popraviti, kajti Slovenija je bila zaradi izločitve Rusije po začetku vojne v Ukrajini tudi del predlanskega evropskega prvenstva, kar pomeni, da ima določeno kakovost. Slovenska reprezentanca je z uvrstitvijo na EP 2024 izpolnila veliki cilj, zdaj pa moramo na samem tekmovanju najti smisel opravljenega dela med pripravami. To naporno delo želimo prenesti na same tekme in nikomur ne bomo priznali, da je boljši, dokler tega ne dokaže v bazenu. To je bistvo vsega. Moramo pa seveda na drugi strani ostati z obema nogama na realnih tleh in si ne glede na trenutno razliko v kakovosti želeti tekmovati z vsakim nasprotnikom," kot nekdanji vrhunski športnik razmišlja Vičević, ki je nato podrobneje predstavil predtekmovalno skupino C letošnjega evropskega prvenstva, v kateri se bodo njegovi varovanci najprej pomerili s Slovaško (5. januar), dva dni pozneje z Romunijo in za zaključek skupinskega dela 9. januarja še z vse boljšo izbrano vrsto Nizozemske.

"Niti malo simpatična skupina. (smeh) Od teh treh ekip je največji napredek v zadnjem obdobju pokazala nizozemska reprezentanca. To je država z velikim človeškim potencialom. V tem trenutku njihovih šest, sedem najboljših igralcev nastopa za najmočnejše evropske klube, kar se jasno odraža tudi na igrah reprezentance. Romuni so konstantna vaterpolska sila, ki je sicer v zadnjem času v določeni krizi. Imajo dva kluba, ki sta stalnica v evropskih klubskih tekmovanjih. Gre za neugodno trdo ekipo, ki vrši konstanten pritisk na tekmeca po celem igrišču. In tu je še Slovaška, ki vsako leto na površje spravi vsaj enega do dva zelo perspektivna igralca. Skratka, na EP nas čaka zelo zahtevno delo, a Slovenija bo skušala zelo drago prodati svojo kožo."

Slovenski selektor ob koncu priznava, da bi bil najbolj zadovoljen ...  

"... s tremi zmagami v skupini. (smeh) Ampak dobro, še bolj bi bil zadovoljen, če bi zveza vztrajala na poti, ki si jo je začrtala pred časom. In če bom tudi sam lahko prispeval svoj delež k boljšemu jutri slovenskega vaterpola, bi bila to zame največja zmaga," je v optimističnem tonu zaključil 55-letnik iz Kotorja.