Slovenska trma brez meja, Velenškova do brona s strganimi kolenskimi vezmi: 'Če to ne bi bile OI ...'

Judoistka celjskega Sankakuja Ana Velenšek je na olimpijskih igrah v Rio de Janeiru spisala eno filmskih zgodb športa. V kategoriji do 78 kilogramov si je klub strganim sprednjim križnim kolenskim vezem in natrganim notranjim stranskim priborila bronasto kolajno. "Tudi med tekmo mi je v borbi v parterju dvakrat obrnilo koleno, takoj v prvi borbi in nato v polfinalu z Američanko. Pred tekmo sem imela prednje vezi strgane, stranske natrgane in kot kaže, so šle tudi te," je neposredno po nastopu povedala Velenškova in že v mešani coni potarnala, a se ji trese cela noga, nato je uživala na podelitvi kolajn, pretrpela še novinarsko konferenco ter takoj odšla v prvo zdravniško oskrbo. Tekmovalka se je hudo poškodovala pred mesecem in pol na pripravah in priznala, da je bila tik pred odpovedjo nastopa. "Če to ne bi bile olimpijske igre, se s trenerjem Marjanom Fabjanom ne bi spustila v to. A igre so izreden dogodek, ki je na vrsti vsaka štiri leta, zanje sem trenirala 20 let in si rekla 'probali' bomo. Zadnjih pet tednov sem trenirala po prilagojenem programu," je nadaljevala Velenškova.

Odločitev o nastopu ni bila samo njena. "Odločila sva se skupaj s trenerjem in sklenila, da ne vržem stran vseh let treninga, na koncu pa bo kar bo," pojasnjuje 25-letnica iz Šmartna v Rožni dolini pri Celju. Trener Marjan Fabjan je bil tudi tisti, ki je moral mesec pred igrami spremeniti njen način borbe. "Običajno se borim v kontaktu, zdaj pa v kontakt nisem smela iti, ker bi lahko prišlo do še hujše poškodbe in ne bi mogla nastopati naprej," pravi Štajerka. A tretja slovenska junakinja iz Ria na poti do iger opore po poškodbi ni imela le v trenerju in sotekmovalkah v klubu, temveč tudi v domačih: "Po diagnozi sem se sesula, pa so me trener, domači, pa tudi Tina navdali s pozitivno energijo, da bo šlo in da gremo naprej." Ne glede na poškodbo sta zjutraj padli Ukrajinka in Kubanka, v polfinalu je svetovna podprvakinja Velenškova izgubila z branilko naslova in kasnejšo prvakinjo Kaylo Harisson iz ZDA, v boju za bron pa je ugnala Nemko Luiso Malzahn ter se slednji na najlepši možen način oddolžila za poraz na letošnjem evropskem prvenstvu v Kazanu, kjer je do brona prišla Nemka.

"Res je bilo težko. Po eni strani je bilo zaradi poškodbe veliko psihičnega pritiska, saj nisem vedela, kako se bo obnašalo koleno, a s trenerjem sva rekla, greva na vse ali nič. Na koncu se je to obrestovalo. Pomagal mi je tudi londonski nastop, kjer sem pred štirimi leti podlegla pritisku, a dobila dragoceno izkušnjo in zdaj sem vedela, kaj me čaka." Za poškodbo pa so vedele tudi tekmice, ki so v Južno Ameriko prav tako prišle z mislijo o osvojenem odličju. Na tatamiju v dvorani Carioce 2 ni bilo milosti. "To je bilo najbolj očitno v boju s Kubanko, ki me je grdo 'nabrcala'. A to smo pričakovali in tudi v klubu smo to vadili. Napadali so me na treningih, da sem pripravila koleno na te šoke," je še razkrila slovenska junakinja, ki je preživela najhujšo športno izkušnjo doslej, zdaj pa jo čaka naporno okrevanje.

Judoistke kontroverznega trenerja Fabjana so na olimpijskih igrah doslej osvojile pet kolajn. Celjski alfa in omega slovenskega juda se tako lahko pohvali z enakim številom kolajn kot blejski veslaški strateg Miloš Janša, a tekmovalci celjskega Sankakuja imajo po večini pred sabo vsaj še en olimpijski cikel in novo priložnost v Tokiu 2020. Pred igrami so se zaradi hude poškodbe Velenškove spet pojavili dvomi o trenerjevem delu, ki pa zdaj že skoraj dve desetletji s kolajnami dokazuje, da ve, kako do športnega uspeha. Vedno znova je tarča kritik zaradi izredno ostre discipline in zahtev do tekmovalcev, ki pa prisegajo na njegove metode. "Kaj naj rečem. Vedeli ste vi, da ima Ana strgano prednjo vez in poškodovano notranjo. To se je zgodilo pred mesecem in pol, natančneje 6. julija in za Ano takrat ni bilo rešitve in poti na olimpijske igre," razlaga Celjan, popolnoma predan judu in ne skriva, da ima pred največjimi tekmami zaradi velikih pritiskov, ki jih doživlja, tudi sam zdravstvene težave. Najhuje je s pritiskom. Da ima svojo voljo, svoj poseben način razmišljanja, ki pa prinaša olimpijske kolajne, je viden na vsakem koraku. Zgodba se je ponovila tudi pri Velenškovi, kjer so vsi zdravniški pregledi pokazali, da je poškodba tako huda, da mora na operacijo.

"Trdili so, da je operacija neizbežna in da je konec. Jaz sem strokovnjakom obljubil, da bo nastopila, v klubu pa sem pred vsemi povedal, da ne bo le nastopila, ampak, da se bo borila za kolajno, da bo zmagala in naj nihče ne pomisli, da ne. Rekel sem tudi, naj s skupno energijo v to verjamejo," dodaja Fabjan. Navkljub vsem strokovnim mnenjem je obdržal svoje cilje in za uresničitev poiskal svojo pot. Pri svojih odločitvah in vztrajanju pri pripravi na igre, s tekmovalko sta odločila skupaj, je vnovič poskrbel za govorice v judoističnih in športnih krogih: "Številni so me obsojali in obtoževali, da sem bolj pameten od vseh, a izkazalo se je, da imam prav." Fabjan pa priznava, da je bil to izredno naporen mesec, kakršnega si v življenju ne želi več. Najhuje je bilo na tekmi sami, kjer je tekmovalki že v prvi borbi obrnilo koleno, protibolečinska tableta pa ji je omogočila nadaljevanje. "Rekla je, da nič ne čuti in šla sva naprej v popoldanski del. V boju proti Američanki sem ji rekel, da naj mi da znak, če bo kaj narobe in da je konec. Pred zadnjo borbo sem ji nato rekel, da je potreben le še en moment, nekaj sekund in lahko zmagaš," uspešen dan in uresničitev svojih želja in ciljev še razlaga 58-letni Fabjan.