Na Pokljuki v arktičnih razmerah tekmovalo 500 oviratloncev

Vreme ni bilo ravno presenečenje, čeprav so ta pomemben element oviratlona. Vendarle je še dober teden do uradnega začetka pomladi in zjutraj je, kot se za zimo spodobi, na Rudnem polju naletaval sneg, ki ni prenehal niti takrat, ko se je sonce za nekaj trenutkov prebilo čez oblake in razsvetlilo pokljuško planoto. A zimske razmere niso ustavile organizatorjev, še manj pa udeležencev. Sodeč po vzdušju, so bile temperature zraka blizu ledišča in snežinke le še dodatna motivacija za soočenje z ovirami. 

Prva presenečenja so se začela že nekaj sto metrov po startu. Kot da piramida, po kateri se je bilo treba povzpeti s pomočjo vrvi, še ni bila dovolj za dvigovanje srčnega utripa, se je bilo treba proti naslednji oviri zapoditi čez več metrov visok kup snega. Sledila je stena, postavljena pod kotom 45 stopinj,na kateri je bil na preizkušnji timski duh, saj gre čez njo veliko lažje, če si oviratlonci priskočijo na pomoč. Tretja ovira je bila dober opomnik, da je oviratlon še kako zabaven. Prijatelja iz ekipe ali novega znanca s proge na ramena in, hop, gremo štuporamo!

Pri četrti, kurji lestvi, ki je bila tokrat premierno na zimski preizkušnji, pa sta bila na preizkusu koordinacija in ravnotežje pri lazenju čez prečke. Nato pa tradicionalni suhi in vitki – cevi, ki jim nekateri pravijo tudi premagovalci klavstrofobije. So namreč ravno dovolj široke, da omogočajo gibanje oziroma plazenje, hkrati pa ravno pravšnje za premagovanje fobij. Na tekmi so se morali tekmovalci pomeriti še v lazenju pod mrežo in spolzkem vzponu in spretnostni oviri z gumami. Tik pred ciljem je oviratlonce čakala še arktična kopel, s katero so kronali udeležbo na zimski preizkušnji.