Podirajo meje mogočega: ko slepota, multipla skleroza in ohromelost niso ovira za plezanje

Jurij Ravnik je tisti, ki jim pomaga pri doseganju vrha, in to dobesedno – je trener s srcem in dušo. Skupaj so neustavljiva plezalska ekipa. Paraplezanje je relativno mlada disciplina, saj njeni začetki na mednarodnem nivoju segajo v leto 2011, in sicer na svetovno prvenstvo v Parizu. Pet let kasneje je Jurij začel trenirati in na tekmovanja pripravljati Tanjo in Gregorja, letos pa se jim je pridružil še Matej Arh.

"Plezanje je moja svoboda, moja rekreacija, sprostitev, zabava. Je moj način življenja," najin pogovor začne Tanja Glušič. 22-letna plezalka iz Prevalj se je rodila z Usherjevim sindromom, torej gluho-slepa. Na boljšem očesu ima vidno polje veliko zgolj do 5 odstotkov. Trpi pa tudi zaradi Aspergerjevega sindroma, torej je avtistka. Na tekmovanjih je klasificirana zgolj zaradi slabega vida, gluhost in avtizem se pri tej klasifikaciji ne upoštevata.

Z Jurijem in ostalim zunanjim svetom komunicira preko posebnega polževega vsadka, ki so ji ga z operacijo vsadili pri štirih letih. Med plezanjem si pomagata še s posebnim brezžičnim aparatom, preko katerega jo Jurij vodi skozi smer. "Danes sva trenirala visoke smeri, začela sva pri lahkih in nadaljevala do težkih. Prvo sem šla za ogrevanje, potem pa sva plezala vedno težje," mi Tanja razloži med premorom. Pred vsako smerjo, ki jo Tanja pleza, se z Ravnikom najprej pogovorita, kaj mora narediti. Če je smer težja, gresta pred začetkom plezanja skozi vse gibe, pokaže ji, kam mora dati roko in kam nogo.

Še preden je začela trenirati pri Ravniku, je plezala in trenirala s svojima sestrama, obe sta plezalki. Že prej je tekmovala, a v lastni režiji. Odkar je v reprezentanci, se udeleži vseh tekem v svetovnem pokalu, povprečno gre za štiri tekme na sezono in en masters. Letos pa se pripravljajajo tudi na svetovno prvenstvo. Tanja je ponosna lastnica prve paraplezalne kolajne za Slovenijo na svetovnih prvenstvih. Osvojila jo je osvojila leta 2014 v Gijonu. Med drugim je zmagala v Imstu 2014, Arcu 2014, Imstu 2015, Campitellu 2016, Imstu 2017, bila druga v Brianconu 2017 ter prva v Edinburghu in Sheffieldu 2017. Največji uspeh je drugo mesto na svetovnem prvenstvu v Gijonu 2014.

Danes 29-letni Gregor Selak je pri 25 letih zbolel za multiplo sklerozo. Leta 2014 se mu je tako praktično podrl svet, za katerega je treniral vse življenje. Najprej je opazil, da se težko premika, da hodi, kot bi bil pijan. Nato se mu je začelo dogajati, da je levo nogo vlekel za seboj. Celo leto je trajalo, da so mu zdravniki le diagnosticirali to zahrbtno bolezen.

S športnim plezanjem se je začel ukvarjati pri devetih letih v plezalnem klubu v Škofji Loki. Treniral ga je Roman Krajnik, ki je sodeloval z eno naših najboljših plezalk, Mino Markovič. Selak je bil dobrih deset let perspektiven član mladinske plezalske reprezentance. Leta 2008 je tekmovalno plezanje zamenjal s plezanjem v skali, kjer je z rdečo piko splezal smer, ocenjeno z 8b oceno. Leta 2016 se je počasi postavil na noge, tudi zaradi zdravil, ki jih jemlje, se mu je bolezen malce umirila. Istega leta je nato ponovno začel plezati.

"Takrat je bilo zelo težko. Vso mišično maso mi je pobralo, tako da sem moral s plezanjem začeti od začetka. Najprej lahke smeri, in te so me zelo matrale. Potem sem počasi napredoval. V letu, dveh sem tako ponovno natreniral svoje mišice." Sedaj ponovno trenira tudi s Krajnikom, na teden od 4-krat do 5-krat, en trening pa traja od 3 do 4 ure. "Ko pridem domov sem tako utrujen, da komaj dvignem žlico" pripoveduje z največjim nasmeškom na obrazu. Letos pa se želi udeležiti državnega plezalskega prvenstva v Sloveniji za, kot sam pravi, normalne tekmovalce. Ima visoke cilje, saj se želi uvrstiti med med top deset tekmovalcev, torej v finale.

Letos se jim je na treningih pridružil 24-letni Matej Arh. Lani januarja je v hudi nesreči ostal hrom pod pasom. Med plezanjem po zaledenem slapu Lucifer v bližini Gozd Martuljka se mu je pod nogami zlomil led. Padel je okrog 35 metrov globoko. "Obležal sem v hudih bolečinah, vsega sem se zavedal in takoj sem dojel, da ne čutim spodnjega dela telesa". Debelo uro je trajalo reševanje, sledila je težka operacija zlomljenega vretenca. Ko se je zbudil, ga je ob postelji čakal voziček, na nočni omarici pa revija Paraplegik. "Prva dva tedna je bilo res hudo, kriza. Ampak sem se hitro sprijaznil, tukaj sem, nižje od tega pač ne more iti. Potem pa sem si rekel, ne, ne. Hočem še kdaj športati," pripoveduje Arh med odmorom na plezalni steni. Ni obupal. Čeprav so mu zdravniki napovedovali, da bo ostal priklenjen na voziček, se je pobral. Ko so mu na URI Soča povedali, da se fizioterapija lahko izvaja tudi s pomočjo plezanja, se je takoj lotil dela. "Potem je bilo itak to to, takoj sem vedel, da bom šel nazaj plezat. In sedaj samo še plezam in se ne sekiram, kaj si drugi mislijo."

Pred nesrečo je bil v življenjski formi. Ravno se je vrnil iz Peruja, z odprave, časa je imel na pretek, saj je bil absolvent. Pred tem je bil perspektiven alpinist, ukvarjal se je z gorskim in navadnim tekom. Športe si je sedaj prilagodil. Poleg plezanja še ročno kolesari, zelo rad pa igra tudi košarko na vozičku.

A vračanje nazaj v normalne življenjske tirnice je bilo vse prej kot lahko. "Spomnim se trenutka, ko sem se prvič po nesreči, tokrat na vozičku, vrnil v plezalno dvorano. Bila je gneča in čisto slučajno je bilo tisti dan v dvorani veliko kolegov iz aplinističenga odseka. Imel sem malo smešen občutek. Navezal sem se na plezalno vrv in začel plezati, takrat samo po rokah. Dvorana je bila nabito polna in je v trenutku obnemela, češ, kaj pa temu ni jasno," se spominja Matej. A prav šport mu je vrnil veselje do življenja. Rad se pošali na svoj račun. Pravi, da je danes tako že na nivoju artritične stare mame in da je veliko bolje, kot je bilo na začetku.

Jurij Ravnik je dolgoletni plezalec in opremljevalec smeri. Leta 2016 se je odločil, da bo pomagal pri vzpostavitvi paraplezanja pri Planinski zvezi Slovenije (PZS). Takrat je bila ustanovljena reprezentanca, Jurij pa je postal njen selektor. "Seveda nisem vedel, v kaj se spuščam, saj smo zadeve začeli graditi iz nič. Tako organizacijsko kot v smislu treninga smo se učili sproti, kasneje pa sem navezal tudi veliko stikov s trenerji v tujini, s katerimi izmenjujemo izkušnje in ideje."

Z vsakim od paraplezalcev dela posebej, treningi so zelo individualni. Na skupnih treningih simulirajo tekme, odštevajo 6 minut, kolikor je na tekmi časa za plezanje. Ob tem odpravljajo drobne, a pomembne napake, ki jih lahko vidi samo Jurij od spodaj, plezalci pa jih pri sebi ne opazijo. Počasi se bodo začeli pripravljati na svetovno prvenstvo. Najdlje časa, od leta 2016, trenira Tanjo Glušič, s katero sta stkala prav poseben odnos.

Paraplezanje spada pod okrilje PZS. "Naša reprezentanca dobi povrnjene potne stroške in oblačila od Planinske zveze. Razen tega nas podpira tudi Plezalni center Ljubljana, kar nam ogromno pomeni. Sicer pa smo vedno v iskanju kakšnega sponzorja in bi bili veseli vsake dodatne podpore. Trenutno moramo vse priprave in delo med tekmami financirati sami, kar nas omejuje tako prostorsko kot časovno. Ampak kjer je volja, je tudi moč." pove Ravnik.

Tanja, Gregor in Matej imajo tri izjemno močne zgodbe, ob katerih se lahko vsakdo  zamisli. Hkrati pa nas lahko njihova vztrajnost, pogum in vera vase navdihujejo. Tega nam vsem mnogokrat v vsakdanjem življenju enostavno primanjkuje.