Obračuni z bolj slovitimi in nesramno bogatimi tekmeci so zadovoljili objektivni del slovenske javnosti, mariborske navijače in predvsem NK Maribor. Mnogokrat sicer javnost od športnikov zahteva več kot so v danih trenutkih sposobni, a je v mariborskem primeru drugače. Takoj po žrebu so namreč odgovorni v klubu jasno in glasno povedali, da se bodo v ligi prvakov požvižgali na olimpijsko načelo. Želeli so tekmovati, ne zgolj sodelovati! Takšna drža pritiče pravim šampionom in smo jo nemalokrat pogrešali pri nekaterih slovenskih športnih kolektivih. Izkazalo se je, da je edina ustrezna, edina, ki prinaša zadovoljstvo: včasih takoj, včasih sezono, dve ali tri kasneje. Čeprav so vijoličasti doživeli dva visoka poraza, enkrat pa zelo visokega, lahko ob ocenjevanju njihovega izkupička na stvari gledamo tudi drugače.
Na polovici tekem so ostali neporaženi, enkrat so bili enakovredni, na trenutke celo boljši od opevane Seville, dvakrat so tudi osvojili točko (ali izgubili po dve?) s še enim bogatunom – Spartakom. Le Liverpool je bil absolutno previsoka ovira. In le Angležem so Štajerci morali priznati premoč, čeprav je bila prepričljiva tudi Sevilla v Andaluziji. Ampak v sodobnem nogometu je marsikaj merljivo v denarju. In če vemo v kakšnem zaostanku so v tem pogledu Mariborčani, potem jim velja le čestitati za izkupiček med elito z nogometnimi velezvezdniki, klubi z astronomskimi proračuni in bogatejšo tradicijo, ki delujejo v okolju, ki je nogometu precej bolj naklonjenemu kot je slovensko, predvsem pa ga tudi doživlja drugače.
Z vsem dolžnim spoštovanjem do slehernega posameznika v mariborskem ustroju, ki se mu trenutno ne more približati nihče v Sloveniji, saj le pri aktualnih prvakih vsi vedo kakšne so njihove zadolžitve in katere zahteve morajo izpolniti v vsakem trenutku, pa gre izpostaviti ključna moža – Zlatka Zahoviča in Darka Milaniča, čeprav je hkrati nujno omeniti, da so se na srečo našli ljudje, ki so že pred leti verjeli v ideje nekdanjih reprezentantov in zavzeli ter zadržali ostale vodilne položaje v klubu. Njunim izjavam se je marsikdo posmehoval, a na koncu se je nasmešek prikradel na obraz športnega direktorja in trenerja. Slednjega je bilo včasih težko razumeti ob ocenah tekem v domačem prvenstvu, toda zdi se, da je na vse skupaj gledal drugače, tako kot si je zamislil z najtesnejšimi sodelavci z Zahovičem na čelu. Verjela sta v uspeh – za evropske razmere – precej limitirane ekipe in iz nje iztisnila maksimum. Taktične priprave na tekmece so bile odlične.
Na napake, po katerih so Mariborčani prejeli nekatere poceni zadetke, je nemogoče vplivati, prav tako ne na najbolj izrazit manjko v primerjavi s tekmeci – na telesne sposobnosti. Ne pripravljenost, sposobnosti! Prirojene, zaradi katerih so – seveda ob znanju in nogometni inteligenci – nogometaši iz nasprotnih ekip toliko bolj cenjeni in kakovostni kot naši. Sem pa prepričan, da so Štajerci dokazali, da so taktično vsaj tako dobro pripravljeni kot večina nogometašev Liverpoola, Seville in Spartaka. In to je temelj, na katerem bodo pod Kalvarijo gradili tudi v bodoče. Na ta način so sposobni prikriti ostale pomanjkljivosti. Zato je Zahovič izbral trenutno vsem dobro znano pot in zato je v vlogo vodiča po njej postavil Milaniča. Tercet dopolnjuje še en nekdanji reprezentant, Miran Pavlin, ki je prav tako odigral pomembno vlogo pri kadrovanju.
Vsi trije premorejo dovolj nogometnega znanja in izkušenj, samozavesti in predrznosti, optimizma in zanosa, da so Maribor popeljali do nogometnega raja, do treh točk, žal pa ne tudi do izločilnih bojev v Ligi Evropa. Po novem sistemu kvalifikacij bo pot proti Ligi prvakov precej bolj trnova, ne neprehodna, a realno bi se moral zgoditi pravi mali športni čudež, da bi Štajerci v takšnem formatu ob trenutnih razmerah na nogometnem zemljevidu oziroma predvsem tržišču še lahko sodelovali med najmočnejšimi. Liga Evropa se zdi bistveno realnejša izbira, toda še zdaleč ne sama po sebi umevna.
Vem, da se z zgornjimi ocenami mariborskega dosežka v tej sezoni nekateri ne boste strinjali, da jih boste razumeli kot 'pocukrano' razmišljanje nekoga, ki je še vedno pod vtisom uvrstitve v Ligo prvakov in zadnjega remija proti Sevilli ter je zadovoljen že s pojavo Slovencev med najmočnejšimi nogometnimi narodi. A je realnost takšna, da v Ligi prvakov v tej sezoni ni bilo nikogar iz nekdanje skupne države, ni bilo Madžarov in Avstrijcev, torej sosedov, ki v nogomet vlagajo več kot mi, da ne naštevam naprej. Poglejte Skandinavce, večje nogometne narode v vzhodni Evropi, Nizozemce in Belgijce s Feyenoordovimi oziroma Anderlechtovimi tremi osvojenimi točkami ... Zato naj ponovim: slovenski predstavnik je dvakrat odigral neodločeno z Rusi, enkrat s Španci in je dvakrat izgubil proti Angležem. Da se ob velikane, ki so v šestih tekmah iztržili manj kot naši šampioni, sploh ne obregnem.
V pol Evrope oziroma v vseh prej naštetih koncih celine bi dosežek podoben Mariborovemu povzdignili proti nebu. Ker je pri nas drugače, sem prepričan, da je na zadevo včasih potrebno pogledati še z drugačnega, povsem nogometnega, nikakor ne z navijaškega zornega kota, upoštevajoč realno in tržno vrednost ter posledično težo iztrženega. Šele potem se bo morda prebudilo tudi okolje in spoznalo, da bi veljalo z ustreznimi prijemi proti evropskim nogometnim višavam pomagati še komu.
