In prav donedavni športni direktor AC Milana Zvonimir Boban je hote ali nehote odigral eno od ključnih vlog v omenjenem krvavem incidentu, ki je bržkone naznanil dokončen razpad nekdanje skupne države Jugoslavije.
Tega nesrečnega 13. maja 1990 je sredi kaosa na zagrebškem Maksimiru namesto športnega obračuna s tekmeci iz srbske prestolnice takratni kapetan Dinama fizično obračunal s tedanjo državno policijo. Kot poseben pečat je v spominu ostal famozni Bobanov skok na enega od policistov, kar legendarni nogometaš pojasnjuje kot odgovor na sovražno ozračje, ki je vladalo v nekdanji skupni državi ob vstopu v devetdeseta leta minulega stoletja.
"Poglejte, resnica je ta, da sem s to potezo želel obvarovati tako svoje soigralce kot tudi sebe. Sam sebi ničesar ne zamerim, saj sem si zgolj želel osvoboditve od režima in krivice, ki so se mojemu narodu dogajale v tistem času. V dolgoletnem trpljenju in hkrati nezmožnosti izjasniti se o tem, kdo in kaj v resnici sem, ter ne glede na to, da sem se trudil po svojih najboljših močeh vzdrževati korektne odnose z vsemi, sej je v meni nabralo preveč negativnih stvari," je na vprašanje voditelja na srbski televiziji Nova.rs glede omenjenega incidenta pred natanko tremi desetletji, ki je močno vplival na razvoj dogodkov v naslednjih nekaj mesecih na območju nekdanje Jugoslavije, odgovoril Boban.
In nadaljeval: "Ne obžalujem svojega odziva na dogodke tistega dne. Ne želim, da me kdorkoli uvršča med simbole nečesa, čeprav se po drugi strani zavedam svoje vloge v tem, kar me je nedvomno zaznamovalo za vse čase. Od tega ne morem niti želim pobegniti, saj je bil to svojevrsten odpor nepoštenju tedanjega režima."
Zaščitila sta ga Miljanić in Savićević
Boban je ob koncu izpostavil dve osebi z 'nasprotne' strani, ki sta mu nesebično pomagali v najtežjih trenutkih.
"Ko mi je bilo najtežje, sta me zaščitila zgolj dva človeka - Dejan Savićević in legendarni Miljan Miljanić. Črnogorski dvojec je bil tisti, ki me je skušal razumeti. Oba sta bila tako razumna, da sta na vso stvar pogledala tudi z mojega zornega kota, za kar se jima neizmerno hvaležen še danes. Ko je 'čiča' (vzdevek nekdanjega jugoslovanskega selektorja Miljana Miljanića, op. p.) umrl, sem se čutil dolžnega in obenem privilegiranega, da se udeležim njegovega slovesa. Nikoli ne bom pozabil, kako so ga srbski mediji 'raztrgali' zaradi zaščitniškega odnosa do mene, on pa je vse stoično prenesel in dokazal, da nisem noben barbar ali zanikrni ustaš. On me je od vseh najbolje poznal in spoznal ne le kot nogometaša, temveč predvsem kot osebnost. Od mojega 14. leta sva zelo tesno sodelovala, se spoštovala ... Ne nazadnje je 'čiča' zelo hitro spoznal mojo družino in mene. Zaščitil me je, ko mi je Nogometna zveza Jugoslavije zaradi tega incidenta želela izreči večletno kazen. Nekateri so mi 'prišepnili', da naj bi šlo celo za 10-letni suspenz, a se je na koncu nekako vse uredilo," je zaključila nekoč sijajna '10-ka' Zagrebčanov.
KOMENTARJI (57)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.