"Moti me – 14 let me ni bilo v Sloveniji, pa zato morda toliko bolj opazim –, da je veliko igrišč v Sloveniji praznih, prej pa se je na njih kar trlo otrok," je povedal Ačimovič, ki največjega krivca vidi v moderni tehnologiji: "Ko sem jaz odraščal, tega ni bilo. Ob koncih tedna so v Ljubljani igrišča po večini prazna, 20 in več let nazaj pa si moral priti še pred dogovorjeno uro, če si želel igrati."
Z Miletom smo opravili kratek intervju.
Gospod Ačimovič, zakaj je tako pomembno, da se otroci ukvarjajo s športom?
Otroka je najlažje posaditi pred televizor ali mu reči, naj gre za računalnik, a vendarle je še toliko drugih stvari, ki bi jih naši najmlajši lahko počeli. Res je, da v času moje mladosti vseh teh naprav ni bilo in zato nisi imel veliko druge izbire, kot pa da »odrasteš« na asfaltu. Žoga je bila glavna. Tudi če nismo bili na igrišču, smo jo nosili za sabo in si sproti izmišljevali igre z njo. Danes pa se otroci največ pogovarjajo o virtualnih stvareh, veliko manj pa o športnih tekmovanjih, ki jih je iz leta v leto manj. Zakaj je prišlo do tega, ne vem, vem pa, da bi se morali temu problemu bolj posvetiti. Prihajamo v fazo, ko poti nazaj ne bo več. Imam dva otroka in eden pri štirih letih že obvlada računalnik, jaz pa praktično do polnoletnosti nisem pritisnil niti na eno tipko.
Znano je, da se skozi šport vklopiš v družbo, se učiš discipline ... Kaj pa je najbolj pomembno, kar morajo starši dati otroku, ko se ta začne ukvarjati s športom ali katero drugo prostočasno dejavnostjo?
Pomembno je, da se otrok lahko sam odloči, hkrati pa bi morali starši otrokom znati razložiti, zakaj je pomembno pri neki stvari vztrajati dlje časa, ne zgolj kakšen teden. Čeprav otroku morda sprva nekaj ne bo povsem všeč, to še ne pomeni, da tega kasneje ne bo zares vzljubil. Je pa narobe to, kar se vedno bolj dogaja v nogometu, ki ga najbolje poznam: da starši otroke silijo v treniranje, saj vidijo skozi njegov morebiten uspeh izhod iz takšne ali drugačne krize, največkrat finančne. Šport je pač postal posel, to je dejstvo, ni pa prav, da se zdaj dela zvezdnike iz devetletnikov, ki potem do enajstega leta zaradi vseh pritiskov že zasovražijo šport. Otroku je treba pustiti, da je otrok. Naj se sam odloči, na silo pač ne bo šlo, sploh pa ne z miselnostjo staršev, da bo otrok poplačal za vse njihove neuspehe in krivice v življenju. Otroku moraš dati veselje in ga podpirati, ne pa v njem videti vrečo denarja. To, da nekateri starši v otroku vidijo sebe kot zmagovalca, je zgrešeno. Bolj pomembno je, da ne postopajo po ulicah, se izogibajo slabi družbi.
Kakšni so sicer vaši spomni na športne začetke?
Spomini iz otroštva so lepi, praktično vsi vezani na šport, na tekmovanja ob koncih tedna. Sem otrok ulice, otrok športa, otrok žoge. Poskusil sem ogromno športov. Konec tedna je bil rezerviran na žogo, edino, ki smo jo imeli, potem pa ali smo igrali nogomet ali košarko ali rokomet ... meni je bilo vseeno! S časom smo se potem vsi odločili, da začnemo resneje trenirati. Eden je šel na košarko, drugi na rokomet, tretji na judo, jaz pa na nogomet ... Za razliko od prej omenjenih primerov so mene starši pri športu podpirali, ni pa bilo nikakršnih pritiskov. Mene mama recimo niti enkrat ni gledala na tekmi, zato nisem doživel tega, kar doživljajo mnogi mladi otroci – da se po slabi predstavi bojijo, kako bo doma. Mene so starši po krizi, ki sem jo imel pri 15, 16 letih, tudi vrnili nazaj v šport, sicer ne vem, kako bi se končalo. Ampak dejstvo je, da je njih predvsem zanimalo, da je z mano vse v redu nasploh; tisto, kar je bilo pri nogometu, je bila pa moja stvar, vse sem si moral in sem si izboril sam.
Več o akciji in ostalih sodelujočih športnih junakih in junakinjah si lahko preberete na www.mojsportnijunak.si. Pohitite – akcija traja le še do 31. julija!
