KOMENTAR: Kako zares napeto je bilo v Zlatorogu?

V slovenskem hramu rokometa, dvorani Zlatorog, so bila spisana številna zgodovinska rokometna poglavja: začetek tlakovanja poti slovenske reprezentance do evropskega srebra, naslov evropskih klubskih zmagovalcev Celja Pivovarne Laško, neverjetna vrnitev slovenskih prvakov po velikanskem zaostanku z Meškov Brestom in točka, ki je odmevala še dolgo, prepričljive reprezentančne predstave proti najmočnejšim reprezentancam ...

Tudi številni boleči porazi, a nikoli, ko so gledalci do roba napolnili dvorano, ko so bili sedmi igralec slovenskih državnih prvakov. Takrat so se zatresle roke tudi gigantom, na katere se lepijo lovorike najimentinejšega leska, kjerkoli se pojavijo. A, ko je na sporedu t.i. "balkanski El Clasico", spopad Celja in Zagreba, ura v dvorani teče drugače, napetost je kar naenkrat drugačna, kot pred katerokoli drugo tekmo, javnost je bolj na trnih.

Pred dvorano se prijatelji med sabo ne pogovarjajo o rokometu, ampak o vsem drugem, kar jim pride na misel. Tudi o vremenu, čeprav je v njih gorelo, se porajalo v mislih vprašanje, kaj bo, če ne bo zmage. Nič drugače ni bilo v t.i. "pubih" v sami dvorani, kjer je klubsko vodstvo dodobra navadilo obiskovalce tekem, da je dvorana Zlatorog prva brezgotovinska na sončni strani Alp, tako, da si z gotovino pomagaš le pred vstopom v rokometni kotel. Mnogi so to včeraj pozabili, mnogi so denimo ob vsej nervozi pred tekmo, komajda iz spomina priklicali tiste štiri številke imenovane koda PIN, ob plačevanju. “Se opravičujem, ampak sem preveč nervozen,” se je nekaj trenutkov pred tekmo, na blagajni opravičeval navijač, s šalom okrog vratu, oblečen v rumeno – modri dres.

A napetost, recimo raje krč, je bil prisoten tudi v vrstah slovenskih prvakov. Igra kar ni in ni stekla, mučili so se za dosego prenekaterega gola, v igri z igralcem več se je zdela najbolj enostavna šablona, nekaj neverjetno težkega. A s preudarnostjo, disciplino v igri, predvsem pa na krilih fanatičnih navijačev, se je zgodilo tisto, na kar so navijači upali. Ko je kapetan David Razgor dosegel gol za 24:22 je bilo trpljenja navijačev konec, na čustvenem vrtiljaku so vsi začutili olajšanje, RK Celje Pivovarna Laško je zmagal, ohranil upanje na drugi krog tekmovanja, čeprav je pot do tja še izjemno dolga. “Tako hitro se je vse odvilo, da nisem imel časa razmišljati. Pomislil sem nekaj trenutkov prej, kaj bo če bom dobil žogo, ampak potem sem se samo odrinil, streljal in dosegel ta gol,” je po tekmi povedal celjski kapetan.

A v isti sapi dal jasno vedeti, da je to le eden od etapnih ciljev. Dve evropski zmagi na zadnjih treh evropskih tekmah sta veliko, a še zdaleč ne dovolj, da bi lahko pivovarji mirno spali. Boj za vsako naslednjo točko bo izjemen, najverjetneje ne bo zadostovalo premagati tekmece, ki so na papirju premagljivi, ampak bo potrebno vknjižiti točk(o)e tudi proti kateremu od gigantov evropskega rokometa (Barcelona, PSG, MOL Pick Szeged, Flensburg). In ob pomoči gledalcev, ki pripravijo goreče vzdušje v Zlatorogu, to ni nemogoče, čeprav se sliši kot misija nemogoče.

Trener potreboval minute zase
Hitro po zmagi se je sinoči z igrišča proti slačilnici odpravil trener Celjanov Tomaž Ocvirk. Srečen, ker so njegovi varovanci dosegli zmago, a kot bi želel miselno preklopiti na še pomembnejšo tekmo, ki jih čaka že v četrtek. Z istim tekmecem, a na njegovem dvorišču, v zagrebški Areni. “Ne morem še govoriti,” je besede proti novinarjem v delu dvorane namenjenem izjavam sporočil priljubljeni Čvari, ki se mu je očitno v tistem trenutku odvalila skala od srca, saj bi bilo v primeru poraza, danes v Celju vse drugače.

Tako pa kljub oblačnemu vremenu, za vse Celjane, ki nosijo rokometno žogo v srcu, danes sije sonce. Listanje časopisov v kavarnah se začenja na straneh namenjenih rokometu, debate so se začele z: “Si bil sinoči na rokometu?” Ja to je Celje, rokometna prestolnica Slovenije, kjer so navijači igralcem včeraj oprostili tudi kakšen zgrešen strel. A včeraj je preteklost in že danes zjutraj se je začela misija Zagreb 2.0. Ko bodo morali slovenski prvaki pokazati še več, odigrati še bolje, biti verjetno boljši tudi od tistih dveh mož, ki bosta skrbela na igrišču za pošteno borbo. No, tako je moč soditi vsaj po zadnjih dveh gostovanjih Celja v Zagrebu, ko je šlo za Ligo prvakov. Enkrat, ko je hrvaške prvake vodil Veselin Vujović in drugič, ko jim je do uspeha pomagal Silvijo Ivandija. A tisto je zgodovina, kot bo sinočnja zmaga pivovarjev, če ne bodo nadaljevali z osvajanjem točk med evropsko klubsko elito.