Dream Team Jugoplastika: dan, ko je bila košarkarska Evropa obarvana v rumeno

Za starejše poznavalce in še posebej košarkarske sladokusce splitska Jugoplastika še danes predstavlja pravo košarkarsko avantgardo.

Pod taktirko nekdanjega slovenskega selektorja Božidarja Maljkovića se je na začetku druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja na splitskih Gripah oblikovala, kot se je izkazalo v naslednjih letih, edinstvena in neponovljiva generacija košarkarjev, ki je ime Jugoplastike ponesla v širni svet. Trije zaporedni naslovi evropskega klubskega prvaka (med leti 1989 in 1991) so le pika na i številnim uspehom Tonija Kukoča in soigralcev, ki so si v kombinaciji trdega dela s svojim redko videnim talentom pokorili tako Evropo kot tudi domači tekmovanji (jugoslovansko državno prvenstvo in pokal), ki so ju v tistih časih uvrščali med najmočnejša nacionalna košarkarska tekmovanja na stari celini.

Na današnji dan pred  natanko 30 leti je torej četa Božidarja Maljkovića v Zaragozi najprej v polfinalu brez težav premagala francoski Limoges (evropski prvak leta 1993 z Juretom Zdovcem v eni od glavnih vlog) in nato v finalu še Barcelono, ki je bila leto prej na zaključnem turnirju četverice v Münchnu absolutni favorit, a jo je mlada in ambiciozna splitska zasedba na začudenje mnogih ne le presenetila, temveč povsem nadigrala. Tudi leta 1990 ni bilo nič drugače, le s to razliko, da sta se stara znanca oziroma rivala pomerila v velikem finalu, ki pa se je končal še z drugim zaporednim slavjem moštva, ki je imelo po besedah Velimirja Perasovića v tisti nepozabni sezoni 1989/90 po imenih daleč najmočnejšo zasedbo v klubski zgodovini. "Če primerjam vse tri naslove oziroma sezone, potem je treba poudariti, da smo se v drugi počutili najbolje. Bili smo izjemno samozavestni, saj smo imeli v moštvu 15 izjemno kakovostnih košarkarjev, od katerih je bil vsak zmožen prispevati levji delež k uspehom. Odločilen trenutek se je zgodil še pred začetkom te sezone 1989/90, ko se je po dobljenem sodnem sporu Dino Rađa moral vrniti nazaj iz Bostona v Split, s čimer se je zapolnil še tisti zadnji kamenček v mozaiku. Igrali smo sodobno, učinkovito in agresivno košarko na obeh straneh igrišča. Ne le, da smo bili napadalno zelo nadarjeno moštvo, tudi v obrambi nismo bili nič slabši. Kdor pozna Božidarja Maljkovića, ve, da je vedno znova vztrajal na čvrsti obrambi in dobrem skoku, ki sta po njegovem mnenju predstavljala ključa do najpomembnejših zmag," se nepozabnega obdobja v rumenem splitskem dresu spominja danes uspešni trener Perasović, ki so ga po izjemnih predstavah v polfinalu in finalu uvrstili tudi v peterko zaključnega turnirja v Zaragozi.

Naslov iz leta 1990 najljubši
"Spomnim se dobro te sezone, ko sva si bila z Maljkovićem pogosto v laseh. Sam sem bil prepričan, da si zaslužim več priložnosti za igro, Božo pa se je držal svojih načel glede razporeditve minutaže med vse košarkarje. Glede na veliko število izjemnih igralcev je imel zelo težko nalogo, kako zadovoljiti visoke apetite vseh nas, ki smo se zavedali svoje kakovosti. Na koncu se je vse dobro izšlo, ko pa danes pogledam malce širše na vse skupaj, vidim, da je imel 'šjor' Boža še kako prav," priznava nekdanji trener Baskonije, Valencije, carigrajskega Anadolu Efesa in zagrebške Cibone, ki si je za najljubšega od skupno treh evropskih naslovov izbral ravno drugega iz Zaragoze. "Prvega zagotovo ne pozabiš nikoli, a tedaj smo bili avtsajderji, kot tudi na tretjem Final fouru, medtem ko smo bili v Zaragozi postavljeni v vlogo papirnatega favorita. Že tako močni zasedbi iz leta 1989 smo tisto poletje dodali še tri kakovostne okrepitve - Aramisa Naglića, Petra Naumoskega in Zorana Savića. Omenjeni trije so prispevali levji delež h končnemu uspehu. Predvsem Savić je bil briljanten tako v polfinalu kot tudi v finalu. Zato mi je ta naslov nekako najljubši, saj smo tedaj igrali najlepšo košarko."

Ob koncu se je Perasović dotaknil še tretjega naslova, ki pa je bil dosežen na še bolj impresiven način, brez štirih zelo pomembnih članov, ki so poleti leta 1990 zapustili Gripe. "Klub so zapustili Kukoč, oba Zorana - Sretenović in Savić - ter Naumoski. Kar naenkrat smo se počutili oslabljene in manj samozavestne kot v sezoni poprej. A kljub temu smo do zaključnega turnirja prišli brez večjih težav, saj smo skupinski del končali z razmerjem zmag in porazov 11-3, tik za prvouvrščeno Barcelono, ki pa smo jo v finalu znova premagali. In še to moram izpostaviti, da nas je istega leta zapustil še trener Maljković, ki je prevzel prav Barcelono (smeh) Toda tudi on ji ni pomagal, da bi prekinila črn niz porazov proti nam. Ko se spomnim tistega obdobja, me preplavijo prav posebna čustva," je zaključil 55-letni hrvaški strokovnjak.