Ustrezna psihološka priprava pomembna tudi pri rekreativnih tekačih

Tečete zaradi užitka ali je v ospredju izboljšanje rezultata? Če ste kdaj obiskali športnega psihologa, ste skoraj zagotovo naleteli na podobno vprašanje. "Ko psihologi slišimo odgovore tekačev, da jih motivirajo užitek, lastna želja, premikanje lastnih meja ali zdravje, nam pove, da so športniki notranje motivirani. Notranja motivacija ni nujno boljša od zunanje, denimo teka za boljši rezultat, je pa gotovo bolj trajna," pojasnjuje športna psihologinja Andreja Holsedl. 

Stabilna notranja motivacija skrbi, da želja po gibanju ne niha. Pri vrhunskih športnikih se namreč pogosto zgodi, da je v ospredju rezultat, užitka je manj. Zato v primeru, da ne dosegajo želenih rezultatov, pade tudi motivacija. "Pogosto pri tem opazijo tudi velik upad samozaupanja. Bolj kot so v ospredju zunanji dejavniki, uvrstitev, čas, večje je psihološko breme, zato poskusite izhajati predvsem iz tega, kaj vam tek prinaša dolgoročno, ne le v danem trenutku." 

Ko se brišejo meje med rekreativci in profesionalci

Holsedlova izpostavlja, da obstaja več vrst rekreativnih tekačev, od tistih, ki tečejo za zdravje ali užitek, pa do takih, ki sodijo v kategorijo "all in, all out". En teden tečejo petkrat, naslednji teden mirujejo. "Pri takih tekačih so pogoste poškodbe in preutrujenost." 

Čeprav bi meje med rekreativnimi in poklicnimi športniki morale biti jasne, se čedalje pogosteje brišejo. Nekateri najbolj zavzeti "rekreativci" športu podredijo celotno življenje, želijo tekmovati, posegati po visokih rezultatih. Po času in denarju, ki ga namenijo športu, se lahko primerjajo že s poklicnimi športniki. "Tukaj trčimo ob več težav. Pozorni moramo biti, da takšna zavzetost ne vpliva na kakovost življenja ali odnosov. Treba se je ustaviti, vprašati, kje je meja. Druga težava je ustrezna psihološka priprava. Načeloma rekreativni tekači naj ne bi potrebovali športnega psihologa, a tukaj mnogi prestopijo mejo tega, kar je zdravo, v čemer uživajo. S tem si ustvarijo pritisk in tudi pogosto obiščejo psihologa." 

Nekateri težko sprejmejo, da se tekaška ali kolesarska preizkušnja razlikujeta od običajnega treninga. Pred tovrstnimi dogodki nastopi predštartna trema. Ta je sicer običajna, saj se rekreativni športniki udeležijo le nekaj tekmovanj letno in niso tako pogosto izpostavljeni pritiskom kot njihovi poklicni kolegi, čeprav sta priprava in trening zelo skrbna. "Naše psihološke lastnosti bodo na preizkušnji, ker pride do pritiska, ki si ga tudi sami dodatno zvišujejo."

Nihanje motivacije je naravno

Pri rekreativnih športnikih je nihanje motivacije povsem običajno. Nenazadnje se s tem ubadajo tudi vrhunski športniki. "To je pričakovano, ne želimo pa si, da niha od nič gibanja do gibanja vsak dan. Pomembno je, da gremo na začetek in se vprašamo, zakaj smo sploh začeli. Najti moramo tisto, kar nas motivira in to, kar nas demotivira." Demotivi so kratkoročni, lahko nas od teka odvrneta slabo vreme ali običajna utrujenost, a to lahko premagamo z vztrajnostjo. "Na začetku je treba zdržati, malce tudi potrpeti, po nekaj tednih pa se že oblikuje rutina in je lažje. Ljudje včasih preveč pričakujemo od sebe in menimo, da mora biti vsak trening boljši. Treningi so lahko tudi krajši, s tem ni nič narobe."

Kaj pa, ko se zgodi slab dan? "Takrat se moramo zavedati, da je to le ena izmed aktivnosti, ki jih v življenju počnemo, in da ni nič narobe, ker enega treninga nismo opravili po pričakovanju. Poleg tega se moramo izogibati pretiravanju. Treningov se lotimo postopno, z zavedanjem, da nagrada ne pride takoj."

Ko začneta naraščati trema in strah

Domala vsi športniki občutijo neko obliko predštartne treme, tako rekreativni kot profesionalni. Razlika je le ta, da so poklicni športniki nanjo bolje pripravljeni, saj so ji tudi pogosteje izpostavljeni. Trema in strah lahko do nastopa naraščata. Pri večini se začne že nekaj dni prej. "Težje zaspimo, smo bolj utrujeni, nervozni. Stres je vedno odziv, s katerim se skušamo zaščititi. Sprašujemo se, kaj bo če mi ne uspe, kaj bodo drugi rekli, kaj če ne bom mogel teči. Pomembno je, da se s temi mislimi soočimo, nikakor pa teh čustev ne smemo potlačiti."

Najpogostejši strahovi med rekreativnimi tekači so denimo strah pred nedoseženim rezultatom, pa tudi strah pred premajhnim vnosom hranil med tekom, najpogostejši pa je strah pred tekaško krizo, ki nastopi med daljšimi teki, predvsem pa maratonom. Holsedlova meni, da je najboljša strategija spopadanja s tovrstnimi strahovi in tesnobo zapisovanje misli in prevzeti vlogo nekoga, ki svetuje osebi s strahovi. "Če smo pripravljeni na to, se bomo s temi strahovi lažje soočili med samo preizkušnjo. Odgovori na te strahove naj bodo seveda razumski. Vemo, da bodo težave prišle in na to se moramo pripraviti." Že med treningom poskušamo preizkusiti strategije, ki si jih zastavimo. Ne preizkušajmo jih šele med samo tekmo ali preizkušnjo, opozarja psihologinja.

Neposredno pred štartom je pomembna sprostitev. Ta vključuje denimo dolge vdihe in izdihe, pogovore z drugimi udeleženci. Vrhunski športniki se denimo začnejo sproščati že večer pred preizkušnjo. Zjutraj pred štartom pa se držijo rutine. "Pomembno se je umiriti z dihanjem, lahko tudi spremljate, kako vam utrip počasi upada. Nikakor ne svetujem oditi na štart le z mislijo "kar bo, pa bo", ker bo sicer tek bolj naporen. Misli med tekom lahko podivjajo, vzdušje nas lahko ponese, zato je treba nadzorovati svoj tek in svoje misli. Ko nam postane težko, se vrnemo k našim zapisom, s katerimi si bomo pomagali premagati krizo, napor."