Leški: Moramo se zavedati, da je vsaka osvojena medalja ogromen uspeh

"Treba je znati ceniti sebe in svoje dosežke. Moramo se zavedati, da je to nekaj ogromnega in vedeti, koliko časa in energije sem vložila v to, koliko je bilo odrekanja. Vsa ta čustva pridejo potem kot nekakšen plaz za tabo," je bila po tekmi vesela 27-letna tekmovalka Bežigrada Andreja Leški. To je bil tudi razlog, da je zagrebški bron po pomenu vsaj začasno uvrstila na prvo mesto v zbirki odličij s SP in EP. "V tem trenutku je ta kolajna najbolj pomembna in največja. Vesela sem tudi, ker lahko začnem šteti. Ni več ena, ni par, ampak množica. Na evropskih prvenstvih je tretja."

Pa tudi borba za bron je tista najbolj nehvaležna v judu, saj obstaja samo zmagovalni oder ali pa si praznih rok. "Po porazu v polfinalu si še toliko bolj srečen, da si na koncu na stopničkah." Pot do odličja je bila vse prej kot lahka. "Psihološko je naporno. Vem, da smo na treningu naredili vse, kar smo lahko, a je treba na tekmi zdržati pritisk. Bila sem zelo osredotočena in mislim, da mi je šlo dobro od rok."

In tudi same tekme niso šle po načrtu, saj je bila po uvodnih sekundah prve borbe z Anjo Obradović na robu poraza, ko jo je v uvodni akciji tekmica presenetila. "Sodili so ji vazari, česar sploh nisem vedela, a je pozneje sodnik to razveljavil. Ujela sem se z glavo v blazino, če se ne bi, bi se še prevalila. Potem sem se zbrala. Nizozemka in Nemka sta nato padli po načrtu."

Nepričakovan je bil poraz s Čehinjo Renato Zachovo v polfinalu, ki je bil vnovič potrdilo, da judo napak ne oprošča. "V bistvu sem sama naredila napačno potezo za aktivnost, ki me je stala vazarija, hvala bogu, da sem se rešila iz končnega prijema in skušala loviti zaostanek. A nasprotnica se je z obrambnim judom uspešno branila. Bila sem tudi blizu izenačenju. Na posnetku v dvorani sem videla, da je imela komolec sicer ven, noge pa zarotirane in lahko bi sodili tudi drugače. Ampak nič hudega. Tudi to pride in poskusila se bom kaj naučiti iz tega."

Boj za tretje mesto z Lubjano Piovesano je bil predvsem s psihološkega vidika zahteven. "Z nervozo se dobro kosam. Vedela sem, kaj moram delati in tako sem šla v borbo. Pritisk pa je velik, saj imam z njo razmerje 6:0 in to moram vedno potrditi. Ona v tem ni imela kaj izgubiti." In kot je izpostavila tekmovalka, so olimpijske igre blizu. Do Pariza jo čaka še nastop na grand slamu v Kazahstanu in nato nastop na svetovnem prvenstvu v Abu Dabiju. In ni skrivnost, da pri tem računa na še kakšno točko za olimpijsko lestvico, s katerimi bi imela status nosilke in bi se vsaj do četrtfinala izognila na papirju favoriziranim tekmicam. "Na teh tekmah bom videla tudi, kje so še odstopanja in kaj lahko popravimo."

V tem trenutku vse kaže, da je Leškijeva na poti do olimpijskih iger na pravi poti. Leto 2023 je končala s kolajno na EP in SP, letos je temu dodalo novo evropsko medaljo, kar kaže, da je predvsem psihološko dozorela za največje izzive. "To naredijo izkušnje. Res pa je tudi, da sem sama sebi zastavila cilje in jih povedala na glas. Zdaj temu sledim dosti lažje in za te cilje naredim prav vse. Seveda pa je pred vsako borbo tudi nekaj treme, a ta je potrebna, da ostaneš pripravljen ves čas."

Življenje je s 1. januarjem popolnoma podredila judu in prekinila tudi delo v podjetju, kjer je v sicer nekoliko skrajšanem obsegu že uveljavljala in obenem nabirala znanje na področju ekonomije. "Trenutno sem ostale stvari dala na stranski tir, da lahko energijo in čas usmerim samo v šport, saj so nekatere stvari vendarle kradle pozornost. To do zdaj sicer ni motilo, vendarle pa se do Pariza zdaj ukvarjam le s treningi, prehrano in psihološko pripravo," je zaključila.