Kaj Slovence in Evropejce mami v džihad: Koran za telebane, (lažen) občutek moči, obljubljene device in 5 tisočakov

In med njimi so tudi Slovenci. Vprašanje, kaj nekoga žene v vojno, ki v osnovi ni njegova, ali v grozodejstva, kot so obglavljanje, iztikanje oči, natikanje žrtev na kole, je vsekakor na mestu, saj se v zvezi s tem pojavljajo številna stereotipna prepričanja. Odgovori strokovnjakov, čeprav na nekaterih področjih še sami tavajo v temi, pa so včasih celo presenetljivi.

„Ljudsko prepričanje“ pravi, da so teroristi mladi, socialnih veščin nevešči in globoko verni moški iz držav kot so Afganistan, Alžirija, Kuba, Irak, Iran, Libanon, Saudska Arabija, Pakistan, Somalija, Sudan, Sirija ali Jemen. Tako bodo med drugim ljudje, ki ustrezajo temu opisu, morali na kakšnem letališču čez kontrolo večkrat!

Drugo „ljudsko prepričanje“ pravi, da so teroristi razvajeni bogati otroci, ki imajo izobrazbo, denar in preveč časa. Ali pa sestradani in zatirani reveži. Njihova skrajna misel naj bi bila posledica opažene krivice – realne ali namišljene, revščina naj bi bila mati terorizma.

Kdo si kot terorista predstavlja tudi sociopata, a dejstvo je, da se ti običajno niso pripravljeni žrtvovati za višji cilj. Našteti stereotipi so precej daleč od resnice!

PROTOTIP ISLAMSKEGA SKRAJNEŽA (ALI KAKŠNEGA DRUGEGA TERORISTA) NE OBSTAJA

Kakšen je tipičen terorist? Je mogoče člane in simpatizerje terorističnih organizacij prepoznati in jim preprečiti, da bi izpeljali smrtonosne napade? Z vprašanjem, ali obstaja psihološki profil skrajneža, se psihologi in raziskovalci ukvarjajo že desetletja.

Najbolj običajna metoda razločevanja med skrajneži in tistimi, ki nimajo skrajnih nagnjenj, bi bila sestaviti seznam psiholoških, socio-ekonomskih, fizičnih in rasnih značilnosti, ki ene ločijo od drugih.

Ideja uporabe (psihološkega) profiliranja (potencialnih) skrajnežev je izredno privlačna tudi za protiteroristične enote in vlade, saj predvidevajo, da bi se s tem lahko izognili napadom kot je bil na primer tisti v ciljni ravnini bostonskega maratona.
In če bi znanosti že uspelo identificirati skrajneže, bi bilo to zanimivo tudi, ker bi lahko nato primerjali biografije teh ljudi in čez čas najbrž lahko raziskovali korenine terorizma in strokovno identificirali vzroke, ki ga povzročajo.

A realnost je, da se doslej več tehnik psihološkega in osebnostnega profiliranja teroristov ni izkazalo za povsem zanesljive. Vprašanje, ali bo te ljudi kdaj mogoče profilirati, zato ostaja odprto.

Trije najpogostejši pristopi k prepoznavanju teroristov vključujejo analizo rasno-fizičnih, psihopatoloških in socioekonomskih lastnosti osebe.

Profiliranje na podlagi rase temelji na teoriji, da so pripadniki določenih ras bolj nagnjeni k temu, da zagrešijo teroristična dejanja, še posebej je ta pristop postal pogost po napadih na newyorška dvojčka. "Profiliranje na osnovi rase je diskriminatorno in neumno. Na tej osnovi so tarče postali Arabci in muslimani, pri čemer pa je večina teh ljudi povsem običajnih, na drugi strani pa imamo na desetine belcev, ki torej niso videti kot teroristi, pa so se včlanili v organizacije kot je Al Kaida," pravi avtor knjige na to temo Joseph Ellman.

Drug, precej ljudski pristop k prepoznavanju teroristov, je njihovo iskanje na podlagi spola. Že res, da moški teroristi številčno vsekakor prekosijo ženske, a raziskovalca Russel in Miller opozarjata, da je prepričanje, da so teroristi le moški, zmotno: "Teroristke so zelo nevarne, ker lažje pretentajo varnostno osebje, lahko na primer igrajo vlogo skrbne matere in se tako prebijejo v območja, kamor moškim ne bi pustili ..."

Za razliko od diskriminatornega iskanja (potencialnih) storilcev na podlagi rase ali spola, je psihološko profiliranje širše sprejeta praksa, zato ni presenetljivo, da so številni poskušali metode in teorije psihološkega testiranja na področju kriminala prenesti še na področje terorizma. Iskali so torej povezave med specifičnimi psihopatološkimi vedenji in terorističnimi težnjami, kar temelji na prepričanju, da izraženost določenih osebnostnih lastnosti ali travmatičnih življenjskih dogodkov, vpliva na razvoj terorističnih teženj. Gre za pristop, ki se je izkazal za zelo učinkovitega pri iskanju posiljevalcev in morilcev, ki so pri ubijanju iskali spolno zadovoljitev oziroma njeno nadomestilo, in serijskih požigalcev.

PRESENETLJIVO „NORMALNI

Na področje profiliranja teroristov je teorijo skušal prenesti raziskovalec Lester s sodelavci, ki je islamskim skrajnežem pripisal lastnosti, kot so notranja krivda, projekcija jeze na druge, podrejenost konvencionalizmu, potrebo po občutku moči in odsotnost empatije.

Kot podlago za ta predvidevanja so uporabili raziskave, ki pravijo, da družine v islamskem svetu pogosteje vzgojijo avtoritarne osebnosti z radikalnimi nagnjenji. Volkan na drugi strani predvideva, da so posamezniki, ki čutijo željo po tem, da druge prepričujejo k verskemu žrtvovanju, v otroštvu doživeli travmo, Juergensmeyer pa, da je teroristično dejanje izraz seksualnega izživetja mladih moških, vzgojenih v seksualno in družbeno zatirajočem okolju, ki jih privlači eksplozivna narava terorističnega dejanja in obljuba devic v posmrtnem življenju.

Modeli, oblikovani na teh teorijah, niso prinesle možnosti identifikacije „teroristične osebnosti“. Medtem ko nekateri avtorji povsem zavračajo možnost, da „teroristična osebnost“ sploh obstaja, drugi menijo, da je težava, ker za sestavo modela ni dovolj podatkov. Opravljanje razgovorov s teroristi je pač redko, sploh v primeru samomorilskih napadalcev.

Tisti, ki menijo, da takšna osebnost ne obstaja, poudarjajo, da se testne osebe v nekaj redkih študijah pravzaprav niso razlikovale od „povprečnega državljana“. Skrajneži so po njihovem presenetljivo „normalni“, vzcvetijo pa v primernem okolju. Avtor Clark, ki je raziskoval teroriste organizacije ETA je na primer ugotovil, da njeni člani niso ne socialno marginalizirani, niti niso samotarji ali duševno moteni.

Prihajajo iz povezanih skupnosti in ljubečih družin. Za razliko od kakšnega samotarskega serijskega morilca, se dobro znajdejo v socialnem okolju, zaradi česar dobro delujejo v skupinah, kar terorističnim organizacijam pomaga, da se zanašajo na predanost skupini in zaupanje ter sodelovanje znotraj skupine in med skupinami. To sicer ni konsistentno s potezami psihopatske osebnosti, ki bi si jo splošna javnost z veseljem predstavljala kot terorista.

Relativno splošno sprejeto mnenje je zato, da za razliko od serijskih morilcev, posiljevalcev in piromanov, misli terorista vodi racionalno odločanje, ki uporabo nasilja opravičuje kot sredstvo strategije in sporočanja. Motivi teroristov pa so družbeno politični in povezani s skupinsko, ne individualno psiho.

Pomisleki, da bi bilo kdaj mogoče enoznačno psihološko analizirati skrajneže, pa se nanašajo tudi na dejstvo, da teroristične organizacije delujejo kot manjše ali večje družbe, za katere je značilno, da potrebujejo različne profile ljudi - od samomorilskih napadalcev do trenerjev, finančnikov in piarovcev.

Raziskovalci so se lotili tudi pristopa socioekonomskega profiliranja, v osnovi katerega je prepričanje, da nagnjenost do skrajnih prepričanj in dejanj korenini v posameznikovem socialnem statusu, izobrazbi, otroštvu, zakonskem stanu, v srcu terorizma pa naj bi bila po tem prepričanju revščina. Tudi ta pristop se ni obnesel, je pa razkril, da poznamo "dve vrsti" skrajnežev. Na eni strani so manj izobraženi podeželski člani organizacij, na drugi pa večinoma neporočeni, izobraženi moški, ki so jih organizacije rekrutirale, ko so bili običajno še študentje.

Ker metode analize niso dale rezultatov, so se raziskovalci lotili vprašanja, ali bi bilo mogoče teroriste določiti na podlagi njihovega vedenja. Očitna prednost tega pristopa je, da poznavanje posameznikove predhodne osebne zgodovine ni potrebno. Tehnika je precej neslavno propadla po tem, ko so se med testiranji obsojeni teroristi brez težav sprehajali skozi testne kontrole. Kot so ugotovili raziskovalci, analiza obraznega izraza in vedenja ni dovolj zanesljiva, poleg tega je oboje na udaru manipulacije in napačne interpretacije.

KAJ JIH ŽENE?

Podobno zapleteno kot iskanje odgovora na vprašanje, kdo nosi v sebi potencial, da nekoč postane skrajnež, je iskanje odgovora na vprašanje, kaj ljudi žene v takšna dejanja. Če bi našli enoznačen odgovor na to vprašanje, bi bila deradikalizacija teroristov veliko lažja, meni socialni psiholog Arie Kruglansk.

Psiholog John Horgan, ki se je na mednarodnem centru za raziskovanje terorizma na univerzi v Pensilvaniji ukvarjal s tem vprašanjem, je preučil vzorec 60 ljudi. Ugotovil je, da je za ljudi, za katere je bolj verjetno, da se bodo pustili rekrutirati in radikalizirati skrajnim skupinam, značilno naslednje:
- počutijo se jezne, odtujene,

- verjamejo, da jim politična angažiranost ne bi dala moči, da zares vplivajo na spremembe,

- identificirajo se s tistimi, ki jih zaznavajo kot žrtve tega, proti čemur se borijo,

- čutijo, da se morajo podati v akcijo, ne v debato,

-  verjamejo, da nasilje ni nemoralno dejanje,

- imajo prijatelje ali družino, ki podpira njihove misli,

- verjamejo, da jim bo priključitev skrajnemu gibanju dala socialne in psihološke prednosti, kot so pustolovščina, kolegialnost in višji občutek identitete.

Horgan ob tem ugotavlja, da je bolj plodno preiskovati, kaj se z ljudmi zgodi, ko postanejo del kroga skrajnežev kot njihove motive za priključitev. Pri tem izpostavlja vlogo voditeljev takšnih skupin, da ljudi prepričajo o njihovi pripadnosti in določeni vlogi - na primer tako, da poveličujejo vlogo samomorilskega napadalca. Še posebej pomembno pa se mu zdi preučiti motive, zaradi katerih bi ljudje takšno organizacijo tudi zapustili.

Skupna značilnost teh organizacij je po njegovem poveličevanje življenjskega stila skrajnežev, ki se v praksi nikoli ne udejanji. Kot primer Horgan navaja enega od testnih osebkov, ki se je skrajni organizaciji pridružil kot najstnik. Po njegovem so mu tisti, ki so ga tja zvabili, predstavili zgolj „romantično plat“ medalje. Da njihove vrednote niso njegove, je spoznal, ko je ubil prvo žrtev. „Resnica na terenu ni takšna kot jo tem, povečini še otrokom, predstavljajo tisti, ki jih rekrutirajo,“ meni Horgan, ki pravi, da je eden od učinkovitih načinov preprečevanja širjenja skrajnih misli dovolj velika izpostavljenost nekdanjih teroristov, ki lahko iz lastnih izkušenj razložijo svoje neprijetne izkušnje in občutke.

VLOGA KULTURNIH VREDNOT

Paradoksalno je, da je ena od motivacij terorizma strah pred smrtjo, pravi psiholog iz univerze Kolorado Tom Pyszczynski, ki je s kolegi Greenbergom in Solomonom razvijal teorijo menedžmenta terorja, ki pravi, da ljudje kulturo in religijo uporabljajo, da bi se zaščitili pred strahom, ki ga podzavestno povzroča misel na smrt. Nekaj ducatov študij je potrdilo, da se ljudje psihološko pred smrtjo branijo na različne načine skozi vsakodnevna dejanja in vedenja. Med drugim z izpolnjevanjem svoje kulturne identitete in prizadevanji, da bi zadostili svojim kulturnim vrednotam, za katere so pripravljeni storiti tudi marsikaj, da bi jih zaščitili. Odvisno od še drugih dejavnikov, so tako raziskovalci ugotovili, da se nekateri, da bi podaljšali svoje življenje in ga izpolnili, pač zatečejo k zdravemu življenju, drugi pa k terorizmu.

Medtem ko boste prve našli v ZDA in Evropi, bo drugih več na Bližnjem Vzhodu, kar Kruglanski povezuje s „kolektivno mentaliteto“, ki po njegovem prav tako igra veliko vlogo v terorizmu. Analizo je izvedel v 15 arabskih državah in dokazal, da bolj kot je mentaliteta vprašanih kolektivistična, višja je njihova podpora skrajnim idejam. „Kolektivizem je bil vedno temelj za to, da so bili ljudje pripravljeni na osebne žrtve,“ razlaga avtor.

Da imajo „moderni džihadisti“, še posebej tisti, ki na bojišča odhajajo iz Evrope in ZDA bolj malo opraviti z bojem za vero, veliko več pa z romantičnimi predstavami o samoizpolnitvi in „nadčloveški moči“, kažejo tudi podatki britanskih obveščevalcev, ki so, po pisanju Guardiana, ugotovili, da je najbolj priljubljeno čtivo, ki ga sveže radikalizirani skrajneži, preden se odpravijo v Sirijo ali Irak, naročijo na spletu, knjiga Koran za telebane in Islam za telebane.

Namesto vere jih po mnenju agentov CIA, antropologov, psihologov in političnih analitikov, vodijo osebno nezadovoljstvo, „izgubljenost“ v svetu, vrstniški pritisk, iskanje nove identitete in iskanje občutka pripadnosti. Antropolog Scott Astran je v pričanju pred ameriškim senatom novodobne zahodne džihadiste opisal kot  "zdolgočasene, premalo zaposlene, preveč kvalificirane in kot ljudi, ki jim v življenju manjka razburjenja, v džihadu pa najdejo delodajalca, ki ponuja razburjenje, slavo in občutek, da so „kul“.

Nekdanji šef MI6 Richard Dearlove pa jih opisuje kot „patetične figure“. „Če hočemo iztrebiti džihadizem, moramo nehati izpostavljati ostudna dejanja teh ljudi, saj jim tako le dajemo medijsko izpostavljenost, ki je za njih kisik, in namesto tega začnimo izpostavljati, da njihove odločitve niti slučajno niso v skladu z islamom.“ Kako „pomembno“ je nekaterim skrajnežem, ki izkoriščajo "zdolgočasene" in "nerazumljene" mlade, življenje po Koranu in upiranje Zahodu, morda še najbolje pove primer, ki ga prav tako navaja Dearlove. In sicer, kako je avtor napadov 11. septembra Khalid Sheikh Mohammed nekoč najel helikopter, da je nad hišo njegovega dekleta ponesel napis „ljubim te“. Sosedje Hamida Ahmidana, obsojenega zaradi napadov na madridski železniški postaji, pa so pozneje pripovedovali o njegovi ljubezni do hitrih motorjev in dekleta, Španke, ki je imela rada oblačila, ki so več razkrivala kot skrivala.

PRISELJENSKE DRUŽINE (NEZAVEDNO) VZGAJAJO TERORISTE

Je pa na sirskih in afganistanskih bojiščih mogoče najti tudi številne potomce priseljencev, ki so odrasli v Evropi ali ZDA, danes pa imajo občutek, da se morajo boriti proti ideologiji držav, ki so njim in njihovim staršem dale kruh. V Somaliji rojena borka za človekove pravice Ayaan Hirsi Ali pravi, da je odgovor na vprašanje, zakaj ti potomci odhajajo na bojišča, mogoče iskati v njihovih družinah. „Družine se med seboj razlikujejo, a ob preučevanju priseljenskih skupnosti sem ugotovila, da je tem potomcem skupna šibka identiteta, še posebej pri fantih, ki se sprašujejo, kam spadajo. Družba države, kjer živijo, jih ni popolnoma sprejela, če bi šli v domovino staršev, bi bili tujci tam,“ razlaga. „To so ljudje, na katere prežijo tisti, ki rekrutirajo kadre za džihadiste. V zameno za dušo jim ponujajo družbo, v kateri lahko zgradijo močno identiteto na račun boja proti „zatiralcem“ njihove kulture,“ dodaja.

Težava novih generacij potomcev teh priseljencev pa je po mnenju Alijeve tudi, da imajo zelo mladi, veliko otrok. „Starše je strah, da bodo njihovi otroci zašli na stranpota, zato jih na hitro poročijo v dogovorjene zakone, v upanju, da bodo kot starši in glava družine odrasli. A so nepripravljeni. Psihologi bi morali pod drobnogled vzeti formiranje priseljenskih muslimanskih družin. Našli bi zanemarjene in zapostavljene otroke v družinah, kjer je tudi precej nasilja in zato iščejo sebe, svojo identiteto in korenine izven tega okolja,“ meni Alijeva. Kot pravi, je ta dinamika značilna tudi za priseljenske skupnosti priseljencev iz Latinske Amerike v ZDA. „A tam ni prerokov, ki bi ponujali junaštvo na račun mučeništva in mlade novačili, da postanejo učenci preroka,“ pravi Alijeva. „Če bi govorili o 10, 20 takšnih družinah, to ne bi bila težava. A družin, ki vzgajajo neprilagojene otroke, je na tisoče, tisti, ki novačijo džihadiste, pa prežijo,“ svari.

Če za spreobrnitev med skrajneže ni dovolj obljuba junaštva, devic in še česa, pa pride na vrsto precej posvetna nagrada – denar. Phyllis Muema in kenijskega centra za rehabilitacijo somalijskih borcev razlaga, da mladim Kenijcem za spreobrnitev v islam in pridružitev skupini skrajnežev, ponujajo 5000 dolarjev in obljubo, da bo njihova družina odslej vsak mesec prejela enak znesek. Ko privolijo, jim poberejo dokumente, prekinejo njihovo komunikacijo z domačimi, mlade pa naučijo ubijati ali postati samomorilski napadalci.

Eden od tistih, ki so pobegnili iz učnega tabora je povedal, da so jih učili ravnanja z eksplozivom in razstreljevanja ljudi. Tistim, ki bi želeli oditi so zagrozili, da bodo pobili njihove družine. A zanj je bila na koncu prav misel na družino tista, ki je tehtnico prevesila v prid pobega. S tem se strinjajo tudi raziskovalci – trdnejše kot je socialno okolje osebe izven teroristične organizacije, tem manjša je možnost, da bo na koncu zares postala terorist. Prav zato se skrajneži tako trudijo, da osamijo novince.

PRIVLAČNOST AGRESIVNEGA VEDENJA

Čeprav številčno gledano drži, da je med borci veliko več moških, pa raziskovalci opažajo vse bolj zaskrbljujoč trend privlačnosti radikalnih idej za (zahodna) dekleta, še posebej preko radikaliziranih partnerjev. Med drugim se je s tem vprašanjem ukvarjal danski psiholog Nicolai Sennels: „Dekleta, ki niso bila muslimanke, a so se odločile za radikalizirane muslimanske partnerje, so imela običajno za seboj zgodovino konfliktnega odnosa s starši, ki ga je zaznamovalo nasilje. V fantu muslimanu so iskala močan lik, ki jih lahko zaščiti, zato jih je privlačilo agresivno vedenje tega fanta – mnogi mladi muslimani so uglajeni, imajo izklesane mišice in dekleta sprva zasipajo z darili. Nesamozavestna dekleta, ki iščejo zaščito in pozornost, lahko hitro postanejo odvisna od takšnega odnosa in so za njegovo ohranitev pripravljena storiti marsikaj.“

RADIKALNI SOSED

Če torej izhajamo iz dejstva, da je skrajneže relativno težko prepoznati – predvsem je treba poudariti, da vsak musliman ni skrajnež, pravzaprav zelo daleč od tega, prav tako vsak skrajnež ni pravoverni musliman - je torej načeloma mogoče, da je vaš sosed (bodoči) skrajnež!

Takšna je na primer zgodba Kanadčana Gaya, ki danes sedi v zaporu, ker je bil del skupine, ki je želela v Kanadi organizirati teroristične napade zaradi podpore države posredovanju v Afganistanu. „Nisem nekdo, ki bi odrasel v sovražnem okolju, niti nisem imel „opranih možganov“, da bi verjel, da sem v neki sveti vojni proti zahodni civilizaciji. Bil sem mlad in neumen. Kako zelo, vem šele danes,“ pravi. O svojih odločitvah bo lahko v zaporu razmišljal 18 let, pravi pa, da je bila njegova dovzetnost za skrajne ideje večja zaradi osebne ranljivosti, saj je bil takrat v težkem osebnem obdobju. Njegov soobsojeni kolega je povedal, da je v obdobju pred radikalizacijo izgubil mamo, tretji pa je dejal, da je „enostavno zdrsnil v fantazijski svet“, ki so ga hranili „spletni učenjaki“ in mu dajali občutek, da je „večji od življenja“.

„Veliko mladim, ki se radikalizirajo, postane terorizem izhod in življenja, v katerem se vseskozi počutijo nezadovoljne,“ pravi strokovnjak za terorizem Brian Michael Jenkins. „Pri mnogih zahodnih borcih bi odkrili, da je džihad bolj izgovor kot pravi motivator.“

NOVAČENJE V NEMŠKI GOSTILNI

In kako novačenje džihadistov poteka v Evropi? Medtem ko je eden priljubljenih prijemov uporaba spleta, naj bi še vedno najbolje delovala osebna rekrutacija. Nemški Spiegel je pred kratkih objavil zgodbo o tem skrivnostnem svetu skozi oči tistega, ki je novačil novince in tistega, ki je bil rekrutiran. Djamal je bil v tej igri lovec, Bora pa plen, čeprav sicer ne Djamalov.

Djamal je povedal, da mu je bilo po končani srednji šoli dolgčas. Ni vedel, kaj naj počne. Med drugim je bral tudi Koran. Takrat njegov cilj ni bil širiti islam, ampak imeti argumente v pogovoru. „Nemci radi filozofirajo, radi pa tudi rečejo, če ne vidim Boga, je obstaja,“ pravi in priznava, da jim je rad ugovarjal s svojimi argumenti. Kmalu pa je opazil, da mu ljudje radi prisluhnejo. Za eno od islamskih skupin v Nemčiji je postal „lovec“.

„Strategija je bila vedno ista. V gostilni začeti debato, videti, če je kdo zainteresiran in ga povabiti zraven,“ se spominja Djamal. Bora je iz takšnega srečanja kmalu ugotovil, da ni pravi musliman. Občasno je jedel svinjino, pil alkohol in imel spolne odnose. Zdaj se je za voljo vere spremenil. In kmalu ugotovil, v kaj je zabredel v resnici. Združba ga je okupirala . V službi, doma, je vseskozi zvonil telefon, prihajali so napotki in ukazi, kako biti dober vernik. V lokale je šel samo še s skupino somišljenikov. „Vzel si njihovo vsakodnevno življenje in bili so tvoji,“ razlaga Djamal.

A Bora je imel kmalu dovolj. Pogrešal je svojo svobodo in življenje. Združba mu je namreč predlagala, da pusti službo, ker je moral prodajati alkohol, poleg tega naj bi prodal vse kar ima in denar dal skupnosti. „Če bi me prosili za denar dva meseca kasneje, bi bil morda že dovolj izgubljen. Tako se mi je zdelo pa predvsem čudno,“ pravi. Zapustil je skupino in se vrnil nazaj k svojemu življenju.

V skupino je začel dvomiti tudi Djamal. Spremenil je bivališče in telefonsko številko, ter se umaknil iz tega sveta.

PREVZGOJA?

Številne države se soočajo z vprašanjem, kaj storiti z ljudmi, ki so bili radikalizirani, so morda celo obiskali vojna območja, zdaj pa se vračajo v domovino. Tako Egipt kot tudi Irak, Singapur, Saudska Arabija in Velika Britanija poznajo programe za deradikalizacijo, ki so jim po mnenju Kruglanskega skupne tri komponente:

 - Intelektualna komponenta – vključuje zmernega muslimanskega verskega voditelja, ki s skrajnimi zaporniki razpravlja o nasilju in džihadu v Koranu.

- Emocionalna komponenta – namenjena temu, da se ne povečuje zapornikovo jezo in frustracijo, zato mu država stopi naproti s plačilom šolanja za njegove otroke ali izobraževanja za partnerja.

- Socialna komponenta – zavedajoč se, da obstaja velika nevarnost, da bi ti ljudje, ko se bodo vrnili na svobodo, spet prevzeli radikalna razmišljanja, jih na primer v Indoneziji takoj vključijo v enote, ki druge skrajneže učijo o tem, da skrajna dejanja na islam mečejo slabo luč.

Ker je nekaj teh programov dalo dobre rezultate, avtor meni, da vsekakor je upanje, da se skrajneže znova vrne v družbo, opozarja pa na previdnost, saj ni zagotovila, da takšna oseba pozneje ne bi vnovič zapadla pod svoja skrajna stališča.