'Še krave bi ocenili za zlato!' ZDA tožijo bonitetno agencijo S&P

Agencijo Standard & Poor's (S&P) in družbo The McGraw-Hill Companies Inc obtožujejo nepravilnosti pri ocenjevanju finančnih produktov, modeli in kriteriji naj bi bili pod vplivom lastne želje po dobičku.

Novica o tožbi, ki naj bi jo uradno vložili v prihodnjih dneh, je v finančnem svetu močno odjeknila, delnice matične družbe McGraw-Hill pa so v enem dnevu izgubile 13,8 odstotka vrednosti, kar se ni zgodilo že vse od borznega zloma leta 1987.

Zakaj so se regulatorji lotili le S&P, ne pa tudi hiš Moody’s in Fitch, sicer ni znano.

Primer je vsekakor zgodovinski, saj bi zmaga lahko sprožila nove tožbe vlade proti bonitetnim hišam, ki bi jim lahko sledili tudi investitorji, ki so jih napake agencij drago stale.

Jeffrey Manns iz univerze v Washingtonu sicer razlaga, da se je država za civilno tožbo najbrž odločila, ker je v civilnem postopku za obsodbo potrebnih manj dokazov kot v kazenskem. Poravnava v višini milijarde dolarjev je medtem že padla v vodo.

V S&P seveda trdijo, da je tožba popolnoma brezpredmetna ter da ne drži, da ocen niso izdali v dobri veri, ampak v želji po dobičku.

Nasprotno pa je komisija za finančno krizo že leta 2011 ocenila, da so prav bonitetne hiše med ključnimi povzročitelji finančne krize.

Manns zato meni, da je sama tožba manj pomembna od sporočila, ki ga pošilja. "Vložiti tožbo zoper pomembno bonitetno agencijo kaže, da vlada z obtožbami misli resno. To bi lahko pomenilo, da bodo bonitetne agencije v prihodnje bolj pozorne," pravi.

Kaj so počeli?

Bonitetne hiše so se na udaru znašle že leta 2001, ko je v ZDA propadel Enron, delničarji pa so skupaj izgubili okoli 11 milijard dolarjev. Za mnoge je to pomenilo celo konec prihrankov ali pokojninskega sklada. Čeprav je bila družba dalj časa v težavah, so jo bonitetne hiše šele dva meseca pred bankrotom, ko so bile delnice že tik pred tem, da z 90 dolarjev zdrsnejo le na dolar, ocenile z najslabšo možno oceno. Kasneje so se branile, da niso imele na voljo vseh podatkov. Ker se v takšnih primerih med seboj podpirajo vse tri, posledic na koncu niso čutile.

Potem pa je leta 2008 na drugi strani luže počil nepremičninski balon. Nekdanji zaposleni pri investicijski banki Goldman Sachs so kasneje povedali, da je med njimi in bonitetnimi hišami obstajalo nekaj, kar so imenovali "finančna arbitraža". Šlo je za vprašanje, kako ničvredne in hudo nevarne finančne produkte prodajati za najvišjo možno ceno. Čim cenejše obveznice, tem več dobička za banko. Bonitetne hiše so na spletu objavile modele, po katerih izračunavajo boniteto finančnih produktov. Menda zato, da bi bilo njihovo delovanje transparentno, bankirjem pa so s tem dale dostop do informacij, kako strukturirati finančne produkte tako, da bodo zadovoljili modele in dobili zadovoljivo bonitetno oceno.

Poleg tega je nekdanji zaposleni v SP med pričanjem v senatu kasneje priznal, da so, tudi da ne bi sami ostali brez posla, nove, zapletene vrednostne papirje, kot so hipotekarno zavarovani vrednostni papirji (MBS) in zavarovane dolžniške obveznosti (CDO) ocenjevali po milejših kriterijih, čeprav so se kasneje prav ti papirji izkazali kot bistvo problema.

Investitorji so se slepo zanašali na te bonitetne ocene. Prav te ocene so pomagale, da se je trg teh vrednostnih papirjev razcvetel, ko pa s hipotekami povezanih vrednostnih papirjev ni bilo več mogoče tržiti, je prišlo do zloma. Bonitetne hiše so nato na hitro znižale oceno teh produktov, to pa je na trgih in finančnih družbah povzročilo pravi kaos.

Za nepopolne ocene so kasneje nekateri nekdanji zaposleni krivili tudi prezaposlenost. Novi finančni produkti so namreč v najboljših časih rasli kot gobe po dežju. "Pa če bi bili sestavljeni iz krav, bi jih morali oceniti, in to dobro," je kasneje na zaslišanju povedal še en nekdanji analitik S&P.

Zvezni komite za preiskavo krize pa je kasneje, ko je preiskoval vzroke zloma, ki so vodili v obsežno državno dokapitalizacijo ameriških bank, dejal, da so odkrili, da je bilo kasneje 89 odstotkov vrednostnih papirjev, ki so v določenem obdobju uživali najboljšo bonitetno oceno, razglašenih za ničvredne.