Tinkara Kovač: Raje bi imela 20 let več kot pet manj!

Kakšen je bil vaš glasbeni začetek? Menda pesem Odločitev na Melodijah morja in sonca leta 1993, čeprav se vas večina spomni malce kasneje, leta 1997 in prve nagrade za skladbo Ne odhaja poletje. Na Emi je potem Veter z juga zasedel šele 10. mesto, čeprav je bil za še ne polnoletno Tinkaro to najbrž lep uspeh.

Najprej je imel MMS oddelek "nova scena" v Kopru na Titovem trgu, sicer pa je bil razdrobljen na več lokacijah. Že s to pesmijo, ki sva jo napisala z Robertom Vatovcem, sem prejela nagrado strokovne žirije, besedilo pa sva našla v neki pesniški zbirki. Dejansko je bila moja prva skladba Veter z juga, kar štejem za začetek svoje kariere, ko še nisem bila stara 18. Na začetku se mi je zdelo dobro, da ni bilo paralelnih svetov, radijske postaje, televizija, tiskani mediji, festivali, koncerti, potem so me začeli klicati glasbeni uredniki in koncertni organizatorji in zadeve so lepo stekle. Danes pa potekajo stvari nekoliko drugače.

Leta 1999 ste s pesmijo Zakaj na Emi zasedli drugo mesto, mnogi so bili mnenja, da bi morali zmagati, uspelo vam je poldrugo desetletje kasneje, ko ste leta 2014 zmagali s Spet (Round and Round), morda malce (pre)pozno, kakšna vam je sicer bila evrovizijska izkušnja?

Na Evroviziji je pomembno, da greš tja z dobrim izdelkom in morda vseevropsko strategijo, kar je za slovenskega izvajalca precej težko. To je uspelo Maneskin in našim Joker Out, kar me izjemno veseli. Predvsem zato, ker mladim odpirajo novo perspektivo, ki ni nujno zgolj digitalna, temveč so jih spet spodbudili, da se kdo izmed njih tako navduši in gre kupit kitaro in se jo začne učiti igrati. Kar je super, to je tudi moj svet. Moja strategija je bila sicer bolj omejena na Slovenijo, bilo je tako obdobje in uspelo mi je, da sem po zaslugi Eurosonga imela toliko koncertov, da sem se jih skorajda morala otepati. Ključno pa je tudi, da ko pride Slovenija v finale, je to težka loterija, saj nismo med državami, ki so kako drugače zanimive za Evropo, tehnološko, finančno ali politično. Mi pa ni všeč, kar vidim v zadnjih letih v povezavi s politiko ali financami; od Ukrajine, ki je v vojni, Švedsko, ki je imela obletnico Abbe, ali Švice, kjer je seveda največ denarja.

Kar štirikrat ste posegli po prvem mestu na MMS, 1997, 2013, 2019, 2022, je MMS bližje srcu kot kar koli drugega?

Meni zagotovo, tam sem doma, Portorož je moje prizorišče že od malega in tja se rada vračam. Zanimivo, da vsakič, ko sem šla, sem ob prvem poslušanju pesmi začutila nekaj posebnega in vedela, da je to moja pesem, ki sodi k meni, v moj svet in tudi na tisti oder.  

Vseeno pa vas starši niso prezgodaj spustili v ta posel, ko vas je že v rosnih letih opazil maestro Bojan Adamič?

Adamiča sem nazadnje srečala prav v Avditoriju, ko sva ga šli z mamo poslušat na koncert. Prav on je v mojih mladih letih želel, da bi se preselili z družino v Ljubljano, kar so moji starši zavrnili, potem me je hotel praktično posvojiti (smeh). Dejal je, da ga je očaral moj intelekt, intonacija, smisel za glasbo, imela pa sem devet let. Nastopala sem kot recitatorka, igralka, flavtistka in solistka v zboru, vse to že pri teh rosnih letih.

Pa ste imeli pred 30 leti nek življenski načrt, željo, kako bo videti vaša kariera, življenje, so ga imeli vaši starši?

Kaj naj bi pomenila kariera, najbrž, da človek išče popularnost in moč, ali bi prej rekla poklic. Skratka, da te pokliče in te kliče že od prve minute tvojega življenja, drugo pa je glasba, ki je v mojem življenju že od nekdaj. Mama je bila pianistka in zborovodja, sopranistka, učiteljica v šoli, oče pa je bil črkoslikar in izdelovalec plakatov. Pa tudi kino, knjige, glasba, risanje, vse se je nekako postavilo.

Se vam je zdelo, da bo glavna v vašem življenju flavta, oz. kako se vam zdi?

Flavte nisem izbrala jaz, temveč mi jo je mama dala pod mizo doma, haha. Čeprav se je nisem tako branila, nekaj časa sem vztrajala pri klavirju, kar počnem še danes, imam cilj, da bi imela enkrat samostojni koncert s klavirjem. A bo treba vaditi (smeh). Sicer pa smo poslušali LP plošče, ki smo jih dobivali iz Italije, med njimi seveda tudi Jethro Tull.

Všeč mi je bila vaša formulacija, da ste "flute professor gone bad" (profesorica flavte, ki se je pokvarila op. a.). Ste se zavestno prelevili v rokerico na flavti ali je bil zato kriv prav Ian Anderson iz Jethro Tull?

Rock flavtist mora začeti v klasični glasbeni šoli, kar niti ni tako napačno, potem pa se počasi preleviš v rokerja, ker rock smeri ni, čeprav sem šla potem kmalu tudi v jazz glasbeno šolo. Bila sem neprestano v šoli, od ponedeljka do nedelje, nenehno. Spogledovala sem tudi s tem, da bi bila klasična flavtistka ali celo operna pevka, k čemur so me nagovarjali določeni profesorji, saj sem vedno imela močno interpretacijo. Črpala in srkala sem velike količine glasbe, bila sem kot spužva, haha. Sem sicer bolj introvertirana, rada sem igrala, bila doma, zato je bila mama tista, ki me je spodbujala, naj grem ven in se družim.

Vaš začetek je bil nekako s triom uspešnih primorskih avtorjev Kocijančič, Mef in Legovič in ravno ta neverjetna izvajalska moč, mojstrstvo, glas, sta ljudem prikupila vse te čudovite pesmi.

Po mojem je še vedno tako, saj gre za pravo simbiozo z avtorjem. Hkrati pa sem zapolnila mesto ženske rokerice, ki je bilo precej prazno. Na misel prideta zgolj Neca Falk ali Deja Mušič. Zgodilo se je tako kot v glasbi, ko pride trenutek navdiha, ti vse postane jasno, to se je zgodilo Danilu Kocijančiču, ko me je slišal v Svetilniku v Izoli, na terasi, kjer sem pela jazzovske standarde, ne šlagerjev (smeh). V bistvu sem pela pop-rock repertoar, tudi What's Up od 4 Non Blondes, ko je Danilu kliknilo, da bi delal z mano, čeprav sem imela šele sladkih 16 let. Vsi so rekli, da je prezgodaj, pa je staršem rekel, da bo počakal, kar tudi je. Ko sem bila stara dobrih 17, mi je že točen kot švicarska ura poslal pesem Veter z juga. Potem sem imela dve leti šolski bend v Trstu, prvo leto sem si kupila pol avta, drugo leto pa pol flavte, polovico so dali starši. Potem sem se odločila, da ne bom več pela priredb, in je potem že čez nekaj tednov prišel Danilov klic. Vedno sem si želela biti starejša, vedno bi raje imela 20 let več kot pet manj.

Človek pri dvajsetih misli, da vse ve, pri še enkrat toliko pa je modrejši, bolj mu je vse jasno, kdo je, kam gre in kaj si želi (in tudi česa si ne želi).

Kar se tiče glasbe, sem vedno vedela, kaj si želim in kam grem. Tudi glede vrednot ni bilo dvoma. Že pri šestih letih sem rekla, da bom glasbenica, bom mama, živela bom na obrobju neke vasi in točno tako je bilo in je. Mama mi je dejala, da v svoji karieri ni videla otroka, ki bi bil tako osredotočen in odločen. Četudi je morda pristranska, ker je moja mama. Moji najboljši prijatelji so stari 60 ali 70 let, rada sem v njihovi družbi, saj niso obremenjeni, so modri in ustvarjalni. Vedno se moramo družiti z ljudmi, ki so boljši od nas.

Je bilo, tekom let in albumov težko preklopiti na to, da ste pesmi začeli pisati sami, besedila, aranžmaje, glasbo, kot je potem bilo na albumu O-range (2003)?

Še vedno mislim, da še nisem napisala najboljše pesmi, čeprav se sliši klišejsko, po moje bo to naslednje leto (smeh).

Dobi človek neko rutino, če namensko ustvarja, nekako trenira, piše, sklada, je treba trpeti ali so dovolj zanimive zgodbe, ki se človeka lahko tudi naključno ali nehote dotaknejo?

Ni razlike med trpljenjem in veseljem, gre za paleto čustvenih stanj, ki so del življenja, in gre bolj za sprejemanje in prisotnost. In vse je, če je človek odprt, pride zraven vse, svetlo, temno, dobro, slabo. Od tu naprej pride ustvarjalnost, če pa človek ni odprt, če misli, da je vse dobro ali da mora trpeti, to ni v redu. Vse je treba sprejemati, ker to pomeni, da si živ, da dopuščaš, da se ti nekaj zgodi, kar lahko preslikaš v kreativnost oz. umetnost.

Prav ob 20. obletnici izida albuma O-range ste povabili večino takratne zasedbe (Matej Mršnik, Peter Dekleva, Anže Langus, Erik Marenče, David Morgan). V bistvu ste "all star bend", pripravljate tudi kakšno presenečenje?

Moji glasbenimi gosti bodo kolegica Lara Baruca s pesmijo Ti si se bal, potem bo Tomaž Domicelj, ki bo prispeval slide kitaro na Spezzacuori, potem pa bo z mano še Uroš Cingesar, ki je poznan po tem, da je izdal album z rekordnim številom, kar 500 pesmi, ki bo s svojim bendom tudi predskupina.

Vaša "best of" zbirka pred 15 leti je imela naslov Vsak je svoje sreče Kovač, vsi pa poznamo tudi parafrazirano, "vsak je svoje Tinkare Kovač". Kaj vas nasmeje?

Po eni strani sem še otročja, otrok v meni je precej živ in se z njim zelo ukvarjam, je pa tudi res, da najbolj cenim pameten humor, mogoče severnoevropski, najljubša serija mi je Leteči cirkus Montyja Pythona, hkrati prva in zadnja, ki sem jo gledala. Morda še 'Allo 'Allo (smeh). Cenim pa tudi filme Davida Lyncha.

Kaj poskrbi, da je v duši mir, da radovednost ostane?

Za dušni mir je dobro, če si obkrožen z ljudmi, ki so avtentični, ter seveda narava z vsem, kar ponuja.

Kaj začutite ob glasbi, kaj mora imeti, da se vas dotakne?

Vedno sem govorila po grško-rimski filozofiji, da biti to, kar si, je najbolj preprosto, si, kar si, in se ne oziraš na vse ostalo. Če smo to, kar smo, unikatni, je vse zelo preprosto in tudi umetniško delo, ki izhaja iz tega, je edinstveno in neponovljivo.

V bistvu, če pogledamo vašo diskografijo, ji manjka samo še vinilna plošča, ali jo bomo dočakali?

(navdušeno) Jaaa, dejansko se poigravam s to idejo, moram pa zvočno ugotoviti, kaj je najbolje, najraje bi kot LP izdala novo ploščo z novimi avtorskimi skladbami, katerih večine avtorica sem sama. Želim si, da bi bil ovitek v temno modri barvi, ki je moja najljubša.

Vprašanje za milijon evrov, lahko bi bilo tudi prvo, tokrat je zadnje, pa je: kdo je Tinkara Kovač?

Ko si to, kar si, ne potrebuješ imena. Jaz sem jaz takrat, ko nisem ne Tinkara ne Kovač. To je to.