Če se je kultni Laibach s svojim ustvarjanjem vedno nagibal bolj k alternativi, h konceptualni sporočilnosti, potem za Noctiferio velja, da je njeno jedro in bistvo že skoraj četrt stoletja strogo v metalu. Album Reforma je producentsko nastal pod taktirko Henrika Udda, ki ima "pod pasom" sodelovanja z imeni, kot sta Bring Me The Horizon in At The Gates, s čimer si je zasedba, po lastnih besedah, zagotovila, da je zvok "čist, definiran in masiven".
Album odpre skladba Barbarians Are Coming, ki v primerno veličastno korakajočem slogu napove, da je pred nami ostra, odločna in metalsko nabrita izkušnja. Kar je brez dvoma res, če se spomnimo, kako jezno plesni elektronski dregljaj nam je Laibach pred skoraj dvema desetletjema ponudil v Tanz Mit Laibach. Noctiferia nas razvaja z izčiščenimi drvečimi kitarami, Giannijev vokal pa je brez dvoma bolj metalski kot Milanov tipično zlovešči glasovni efekt. Dodatni plus je še sodelovanje Attile Csiharja iz black metal zasedbe Mayhem.
Da se ti včasih izpolnijo tudi mladostniške sanje, se je v primeru Noctiferie zgodilo v pesmi Now You Will Pay, ko so v goste povabili samega Davida Vincenta, poznanega po zasedbi Morbid Angel. Četudi se je samo sodelovanje, časom primerno, zgodilo na daljavo, pesem, pa tudi videospot, ki je nastal med Teksasom in Ljubljano, jezno s prstom pokažeta na zablode današnjega časa. Izviren laibachovski vzklik pa dobi primerno nadgradnjo, ki se nikoli ne zaloti v pretirani enoličnosti ali repetitivnosti.
No History je še ena novejša Laibach zadeva, ki se pri Noctiferii začne akustično, spomnimo se le njihovega odličnega akustičnega izleta Transnatura pred leti, tokrat pa se Gianni, navkljub temu, da je njegov vokal ponavadi precej bolj jezen "growl", skorajda postavi ob bok kakemu Nicku Holmesu iz Paradise Lost. Pesem tako zadovolji tako tiste, ki so pri Gianniju kdaj pogrešali bolj melodičen vokal, tokrat nadomesti tako Milana kot Mino, kot tiste, ki so želeli namesto elektronike slišati zvoke "debelih" kitar in basa.
Nova akropola je v izvirniku skoraj 7-minutna simfonija, ki nas ves čas drži v pričakovanju in napetosti, kar presekajo brutalni kriki in predirajoče bobnanje, kar je definiralo zvok Laibacha sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. S pomenljivim slovenskim besedilom vred. Noctiferia je pristopila nekoliko bolj umirjeno in nam v štirih minutah ponudi počasi se kotalečo s kitarami obogateno vižo v angleščini, kjer gostuje tudi Jorgen Munkeby iz norveške zasedbe Shining. Idealno za romantičen počasen konec tedna ali leno nedeljsko jutro.
Smrt za smrt je v novi priredbi sprva kot nekakšen cirkuški vrtiljak, na kakršnega se podamo v kakšni grozljivo zabavni VR igri na igralnih konzolah, a je njeno sporočilo ravno prav zlovešče, da nas spomni, kako jo je Laibach predelal pred dvema desetletjema v sklopu turneje Revisited. Besedilo se nam naravnost zarije pod kožo in v ušesa. Eden vrhuncev plošče, s hipnotičnimi kitarskimi vložki vred.
Das Spiel Ist Aus nam v kričeče napadalnem slogu sporoča, da je "igra končana", zloveščo orkestracijo sta si v originalu zamislila Iztok Turk in Uroš Umek, Noctiferia pa temu doda svoj pridih, četudi nas morda vmes preseneti celo kak preblisk v slogu Meshuggah. Ali Eurovision razumete kot Evrovizijo ali "evropsko vizijo", je povsem vaša stvar, Gianni pa nam sprva šepetajoče, nato pa prekleto jezno sporoča, da "Evropa razpada". Na kateri strani epidemije ste, veste sami, sicer pa je Laibach to vedel že pred sedmimi leti.
Poleg digitalne in zgoščene različice si najnovejšo izdajo Noctiferie sladokusci lahko privoščite tudi na 180-gramskem vinilu. Reforma tako ne deluje kot še en album priredb, temveč kot posvetilo ustvarjanju Laibacha, ki ga je Noctiferia z veliko mero spoštovanja in pretanjenosti popeljala na povsem nov nivo glasbene umetnosti.
KOMENTARJI (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.